Zavetnica čistosti, devic, vrtnarjev, otrok
Atributi: dolgi lasje
Imena: Neža, Janja, Agnes, Agica, Agneta, Ines, Nesa, Nežka, Nežika, …
Častimo jo kot devico in mučenko. Komaj trinajstletno Nežo, hčer plemenitih rimskih staršev, lepo in bogato, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija – tedaj so se v Rimu dekleta zaročala še čisto mlada – a ga je odklonila, ker se je bila zaročila nebeškemu Ženinu. Rekla je: »Da sploh morem ugajati še komu drugemu, to je že razžaljenje za mojega Ženina. On me je prvi izvolil, on me bo imel. Naj umrje telo, ki me dela všečno očem, katerim ne maram ugajati.« Te besede ji polaga v usta sv. Ambrož. Zato jo je užaljeni ženin sam naznanil, da je kristjanka.
Sodnik je zagrozil nedolžni deklici, da bo dal oskruniti njeno deviško čast, kar je bilo zanjo hujša preizkušnja kakor sama smrt. Junaška deklica mu odvrne: »Kristus ni tako pozabljiv, da bi ne mislil na svojo nevesto in bi dal pogubiti njeno zlato sramežljivost. On stoji čistim ob strani in ne dopusti, da bi jim kdo siloma oropal dragoceni zaklad svetega devištva. Železo, če hočeš, lahko napojiš z mojo krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo!«
Po pripovedi sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. To se je najbrž zgodilo leta 304.
Goduje 21. januarja.
Sveto Nežo upodabljajo z jagnjetom, kar pomeni njeno latinsko ime Agnes. V njej posvečeni rimski baziliki blagoslavljajo na današnji dan dve jagnjeti; iz njune volne stkejo volnene trakove, »palije«, ki jih nosijo nadškofje v znamenje svojega dostojanstva.

»Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta … in peli so novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče razen onih … Ti so deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre« (Raz 14,1-4).
Ime: Izhaja iz latinskega imena Agnes, ki ga razlagajo iz grške besede hagne »čista, nedolžna«, ali iz latinske besede agnus »jagnje«.
Rodila se je v 3. stoletju v Rimu, v Italiji, umrla pa leta 304 (?) prav tako v Rimu.
Družina:Bila naj bi hči bogatih krščanskih staršev v Rimu. Zaradi izredne lepote jo je že pri dvanajstih letih zasnubil sin mestnega prefekta Sempronija, a ga je zavrnila.
Mučeništvo: Najprej naj bi jo odpeljali v bordel, kjer jo je prefektov sin hotel posiliti, a je mrtev padel po tleh, Neža pa ga je z molitvijo obudila. Sodnik jo je nato hotel sežgati na grmadi, pa je plameni, ki so jo obdajali, niso niti osmodili. Na koncu naj bi jo neki vojak zabodel z mečem oz. ji odsekal glavo.
Zavetnica: čistosti; devic, skavtinj, vrtnarjev, otrok, zaročencev, žrtev posilstva, živali, zlasti ovac, pastirjev, ovčarjev.
Upodobitve: Skoraj vedno je upodobljena z jagnjetom, ki ga drži v naročju ali pa ga ima poleg sebe; slike prikazujejo mlado dekle z dolgimi lasmi (z njimi si je zakrila telo), upodabljajo pa jo tudi na grmadi. Poleg tega je njen atribut še palma mučeništva.
Običaji: Na god svete Neže v njeni cerkvi v Rimu vsako leto blagoslovijo dva jagenjčka, ki ju potem zakoljejo na veliki petek v spomin na velikonočno jagnje Jezusa Kristusa, iz njune volne pa stkejo palije za nadškofe. Na praznik apostolov Petra in Pavla papež te palije blagoslovi, nato pa jih shranijo v pozlačeno bronasto skrinjico na grobu sv. Petra in delijo na novo imenovanim nadškofom.
Pregovori: Najbolj znan pregovor pri nas je, da »sveta Neža kuram ritke odveže«, ker v tem času kokoši spet začnejo nesti jajca. Ponekod so na njen god v cerkvi darovali volno, vreme na njen god pa napoveduje letino (če je sončno, bo sadje črvivo). Dekleta so se ji včasih priporočala tudi za ženina.
Pri nas: Sv. Neži je pri nas posvečena ena župnijska cerkev (Sela pri Kamniku) in 17 podružnic, njeni kipi in slike pa so med najbolj številnimi svetniškimi upodobitvami.
Grob: Pokopali so jo na rimskem pokopališču ob Nomentanski cesti. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči cesarja Konstantina, v 4. stoletju postaviti cerkev s. Agnese fuori le mura – sv. Neže zunaj mestnega obzidja.
Goduje: 21. januarja, prej tudi 28. januarja.
Vir

Spomin svete Neže, device in mučenke, ki je še kot deklica prenesla v Rimu najvišje pričevanje vere in posvetila naslov čistosti z mučeništvom; kajti taka mladost je premagala tudi tirana, ter pridobila zelo veliko občudovanje pri ljudeh in Bogu pridobila še večjo slavo. Na ta dan se slavi pogreb njenega telesa.
Vir

Slovenska Neža izhaja iz latinskega imena Agnes; leto pa razlagajo iz grške besede »agne« čista, nedolžna ali iz latinske besede ‘agnus’ jagnje, zato sv. Nežo, devico in mučenko, najpogosteje upodabljajo z jagnjetom v naročju ali zraven sebe kot Kristusovo nevesto ali zaročenko božjega Jagnjeta, in palmovo vejo, znamenjem zmage, v roki. Časte jo kot zavetnico deviške čistosti (belo jagnje v njenem naročju naj bi pomenilo prav to), je pa tudi patrona vrtnarjev. Na slovenskih tleh je sv. Neži posvečenih nad 20 cerkva, sicer pa pri nas skorajda ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike.
Sv. Neža je ena najbolj prikupnih svetniških podob iz prvih krščanskih stoletij. Po izročilu je bila iz plemenite rimske rodovine in že kot otrok krščena, v zgodnji mladosti je obljubila Kristusu vedno devištvo. Komaj je odrasla otroštvu, je postala mučenka za Kristusa. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo leta 304, za časa cesarja Dioklecijana, ki je odredil splošno preganjanje kristjanov. Po pripovedi milanskega škofa sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel poročila starejših kristjanov, so deklici v starosti trinajstih let po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je v govoru njej na čast zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, kako se je krvnik tresel, kot bi bil on sam obsojenec, kako se je tresla roka rablju, kako mu je prebledel obraz iz strahu pred nepoznano nevarnostjo. Sama deklica ni kazala nobenega strahu. Tako imate v eni žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere. Ostala je devica in si pridobila še mučeništvo.«
Truplo mlade mučenke so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči prvega krščanskega cesarja Konstantina, postaviti lepo baziliko, ki so jo v poznejših letih večkrat prezidali. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda. Kakor pri mnogih svetnikih in svetnicah zgodnje krščanske dobe, se je njena legenda sčasoma dopolnjevala. Prevzela je vase izročila, katerim so radi dodajali čudežne zgodbe. Pri tem jim je bilo manj za zgodovinsko resnico kakor za to, da izrazijo do svetnice svoje spoštovanje, občudovanje in zaupanje, obenem pa mladino spodbujajo k posnemanju.
Zaradi jagnjeta, ki ga drži v naročju, je sv. Neža Slovencem postala varuhinja ovac, zavetnica pastirjev in ovčarjev. Nekdaj so na Koroškem od vsake hiše, kjer so imeli ovce, na god sv. Neže prinesli v cerkev »k ofru« šop volne. Pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko pripoveduje, da je ovčar, preden je spomladi odgnal trop v planino, pomolil: »Bog daj letos travi gosto in visoko rasti, sveta Neža naj nam pomaga jarce srečno pasti!« In ko je jeseni prignal čredo domov, je rekel: »Hvala Bogu in sveti Neži!«
Neža je precej pogosto ime na Slovenskem (pa tudi drugod). Od številnih različic so najpogostejše: Janja, Nežka, Nežika; redkeje pa slišimo: Nela, Neli, Nelka, Agneza, Agnes, medtem ko je različica Ines španskega izvora.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Cerkev se 21. januarja spominja smrti mlade, komaj dvanajst- ali trinajstletne mučenke, ki je verjetno pod Dioklecijanovim preganjanjem okrog leta 304 raje umrla, kot da bi prelomila Kristusu dano obljubo devištva.
O Neži vemo, da je bila umorjena z ognjem ali mečem (mozaik v baziliki sv. Neže v Rimu jo prikazuje z enim in drugim) in da se je uprla vsem napadom na svojo deviškost. Ko so jo silili v odpad od krščanstva, je ona odločno izpovedala svojo živo vero. Pri Neži lahko spoznamo, kaj je bistvo nedolžnosti: čistost duše, ki se izraža tudi v čistosti telesa.
Komaj trinajstletno Nežo, hčer plemenitih rimskih staršev, lepo in bogato, je vzljubil in zasnubil sin cesarskega namestnika Simfronija. Tedaj so se rimska dekleta namreč zaročala še čisto mlada. A ona ga je odklonila, ker se je že zaročila z nebeškim Ženinom.
Po zapisih sv. Ambroža naj bi rekla: »Da sploh morem ugajati še komu drugemu, to je že razžaljenje za mojega Ženina. On me je prvi izvolil, on me bo imel. Naj umrje telo, ki me dela všečno očem, katerim ne maram ugajati.« Zato naj bi jo užaljeni ženin sam prijavil, da je kristjanka.
Sodnik je zagrozil nedolžni deklici, da bo dal oskruniti njeno deviško čast, kar je bila zanjo hujša preizkušnja kakor sama smrt. Junaška deklica mu odvrne: »Kristus ni tako pozabljiv, da bi ne mislil na svojo nevesto in bi dal pogubiti njeno zlato sramežljivost. On stoji čistim ob strani in ne dopusti, da bi jim kdo siloma oropal dragoceni zaklad svetega devištva. Železo, če hočeš, lahko napojiš z mojo krvjo, mojih udov pa ne boš omadeževal s poželjivostjo!«
Najprej naj bi jo odpeljali v bordel, kjer jo je prefektov sin hotel posiliti, a je mrtev padel po tleh, Neža pa ga je z molitvijo obudila. Po pripovedi sv. Ambroža, ki njenega mučeništva sam ni doživel, ampak je povzel starejša poročila, so deklici po dolgem mučenju zaradi neomajne vere v Kristusa z mečem odsekali glavo, kot je to običajno za klanje jagnjet, zato jo v tradicionalni ikonografiji upodabljajo z jagnjetom. Po legendi naj bi jo prej postavili na gorečo grmado, a se je plamen razdelil na dvoje, lasje pa so ji tako zrasli, da so zakrili njeno golo telo.
Pokopali so jo v rimskih katakombah ob Nomentanski cesti, ki še danes nosijo ime Nežine katakombe. Nad njenim grobom je dala Konstancija, hči cesarja Konstantina, že v 4. stoletju postaviti cerkev sv. Neže zunaj mestnega obzidja.
Čeprav se je Nežina zgodba skozi stoletja prepletla z legendami, zgodnje in zanesljivo poročilo navaja, da je bila temeljna krepost njenega kratkega življenja čistost. Sv. Neža je tako postala zavetnica čistosti, devištva, vrtnarjev, deklet, skavtinj, otrok, zaročencev, žrtev posilstva, pa tudi živali (zlasti ovac) in pastirjev.
Njeno ime izhaja iz latinskega imena Agnes, ki ga razlagajo iz grške besede hagne (čista, nedolžna) ali iz latinske besede agnus (jagnje). Po podatkih SURS nosi ime Neža 5641 Slovenk in je v zadnjih dveh desetletjih posebej priljubljeno. Med sorodnimi imeni je Nežka ime 298 žensk, ime Agnes jih nosi le 76, zelo pogosto ime pa je Janja s 4905 predstavnicami. Ines je ime 2308 prebivalk Slovenije, ime Ina pa jih nosi 569.
Sv. Neži je na Slovenskem posvečenih 19 cerkva, od teh ena župnijska (Sela pri Kamniku). V številnih drugih cerkvah pa je ta mlada mučenka upodobljena v sliki ali kipu. Kako jo prepoznati?
Najpogosteje je upodobljena kot dolgolaso mlado dekle. Ob sebi ima palmo (simbol mučeništva) in jagnje, ki je lahko tudi v njenem naročju. Jagnje zato, ker je ime Agnes sorodno latinski besedi agnus – jagnje. To jo v njeni ponižnosti, čistosti in nedolžnosti na poseben način povezuje z Jezusom, ki je Jagnje Božje. Manj pogosto pa je upodobljena kot mučenka na grmadi.
Bistvo Nežine čistosti se ohranja tudi v srcu škofovske službe. Na praznik sv. Neže namreč v rimsko baziliko, ki je zgrajena nad njenim grobom, prinesejo dva jagenjčka. Iz njune volne pozneje spletejo palije (ozke ovratne trakove), ki jih papež blagoslovi na praznik apostolov Petra in Pavla.
Prejmejo jih novoimenovani nadškofje kot znamenje njihovega občestva s papežem. Pri blagoslovni molitvi palijev papež metropolite opozarja, da morajo biti pastirji, posnemovalci Jezusa, dobrega pastirja, ki je ovco, ki se je izgubila, prinesel nazaj v čredo in je za svoje ovce tudi dal življenje.
Vir

Na današnji dan, 21. januarja, rimski liturgični koledar obhaja spomin svete device Neže, katere starodavnost češčenja v latinski Cerkvi potrjuje prisotnost njenega imena v rimskem kanonu (današnja evharistična molitev I), ob imenih drugih slavnih mučenk: Lucije, Cecilije, Agate, Anastazije, Perpetue in Felicite. O izvorni družini svete Neže, priljubljene rimske mučenke, ne vemo ničesar. Ime »Agnese«, prevod grškega pridevnika »čista« ali »krepostna«, je bilo morda simbolično uporabljeno kot vzdevek za označitev njenih lastnosti. Živela je v obdobju, ko je bilo javno izpovedovanje krščanske vere prepovedano. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi Neža prelila kri 21. januarja nekega neznanega leta med Valerijanovim preganjanjem (258–260), po drugih pa se je to najverjetneje zgodilo med Dioklecijanovim preganjanjem leta 304. Med preganjanjem, ki ga je izvajal cesar Dioklecijan, so bili kristjani namreč pobiti v tako velikem številu, da je to obdobje dobilo naziv »doba mučencev«, in prestajali so vse vrste mučenja.
Tudi majhna Neža je morala prestati eno izmed mnogih grozovitih kazni, ki so jih izmislili preganjalci. Njena legendarna Passio, ki je napačno pripisana milanskemu svetemu Ambrožu, ima malo zgodovinske vrednosti, saj je nastala po 5. stoletju. O sveti devici najdemo, čeprav nejasne in med seboj neskladne podatke, v Depositio Martyrum iz leta 336, najstarejšem koledarju rimske Cerkve, v kartaginskem martirologiju iz 6. stoletja, v Ambroževem delu De Virginibus iz leta 377, v 14. odi Peristefhanòn španskega pesnika Prudencija in nazadnje v pesnitvi papeža svetega Damaza, ki je še danes ohranjena na izvirni plošči, vzidani v rimsko baziliko svete Neže zunaj obzidja. Iz vseh teh številnih podatkov je mogoče razbrati, da je bila Neža zaradi svoje močne vere in prirojene sramežljivosti usmrčena pri trinajstih letih, morda z obglavljenjem, kot trdita Ambrož in Prudencij, ali pa z ognjem, kot navaja sveti Damaz. Ambrožev hvalospev Agnes beatae virginia poudarja skrb, s katero je sveta devica pokrivala svoje deviško telo z oblačili in svoj bledi obraz z roko, ko se je zgrudila na tla, medtem ko tradicija, ki jo navaja Damaz, pripoveduje, da se je pokrila s svojimi bujnimi lasmi. Mučeništvo svete Neže je povezano tudi z njenim sklepom o devištvu. Passio in Prudencij dodajata epizodo, v kateri je sodnik ukazal, naj bo deklica izpostavljena v javni hiši, od koder je čudežno izšla neomadeževana.
Zelo zapletena je tudi zgodovina relikvij mlade mučenke: njeno telo je bilo pokopano v galeriji krščanskega pokopališča na levi strani Nomentanske ceste. Kasneje je nad njenim grobom Konstancija, hči Konstantina Velikega, dala postaviti majhno baziliko v zahvalo za svoje ozdravljenje in je želela biti po smrti pokopana v bližini njenega groba. Ob baziliki je nastal eden prvih rimskih samostanov posvečenih devic in je bil večkrat obnovljen ter razširjen. Sosednje pokopališče je bilo od leta 1865 naprej sistematično odkrito in raziskano. Lobanja svete mučenke je bila od 9. stoletja shranjena v Sancta Sanctorum, papeški kapeli v Lateranu, nato pa jo je papež Leon XIII. prenesel v cerkev svete Neže na Agoni, ki stoji na domnevnem kraju javne hiše, kjer je bila izpostavljena. Preostanek njenega telesa počiva v baziliki svete Neže zunaj obzidja v srebrni žari, ki jo je naročil papež Pavel V.
Sveti Ambrož, milanski škof, je v omenjenem delu De Virginibus o prazniku svetnice zapisal: »Danes je rojstni dan device, posnemajmo njeno čistost. Je rojstni dan mučenke, darujmo žrtve. Je rojstni dan svete Neže: naj občudujejo možje, naj ne obupujejo mladi, naj se čudijo poročene, naj jo posnemajo neporočene… Njena posvetitev presega njena leta, njena krepost presega naravo: tako da se mi zdi, da njeno ime ni prišlo iz človeške izbire, temveč je napoved mučeništva, oznanilo tega, kar je morala postati. Samo ime te device pomeni čistost. Klical jo bom mučenko: povedal sem dovolj… Pripoveduje se, da je imela trinajst let, ko je trpela mučeništvo. Krutost je bila toliko bolj zavržna, ker niso prizanesli niti tako nežni starosti; ali pa je bila velika moč vere, ki najde pričevanje tudi v takšni starosti. Ali je bilo sploh prostora za rano v tistem drobnem telesu? A ona, ki ni imela kam prejeti meča, je imela dovolj moči, da je premagala meč. […] Glejte jo neustrašno v krvavih rokah rabljev, glejte jo nepremično med nasilnimi sunki škripajočih verig, glejte jo, kako ponuja vse svoje telo meču besnega vojaka, še ne vedoč, kaj pomeni umreti, a pripravljena; proti svoji volji je bila odvlečena k malikovalskim oltarjem, da bi med plameni iztegnila roke h Kristusu in na sami bogoskrunski grmadi naredila znamenje, ki je trofeja zmagovitega Gospoda… Nobena nevesta ne hiti tako z vnemo k poroki, kakor je ta devica, vesela svoje usode, pohitela na kraj mučeništva. Medtem ko so vsi jokali, ona edina ni jokala. Mnogi so se čudili, da tako zlahka radodarno daruje življenje, ki ga še ni okusila, kakor da bi bila že mrtva. Vsi so bili osupli, da že priča o božanstvu ona, ki zaradi svoje mladosti še ni mogla razpolagati sama s seboj… Koliko snubcev jo je prosilo za zakon! A ona je govorila: ‘Žaliti ženina je, če želiš ugajati drugim. Pridobil me bo tisti, ki me je prvi izbral: zakaj odlašaš, o rabelj? Naj propade to telo, ki bi ga lahko poželeli pogledi, ki jih ne želim.’ Pristopila je, molila, sklonila glavo… Tako imamo v eni sami žrtvi dvojno mučeništvo, čistosti in vere. In ostala je devica ter dosegla mučeništvo.« (iz De Virginibus, I, 1)
IT

Med neštetimi devicami, ki so darovale svoje življenje za vero v Jezusa Kristusa, izstopa kot cvet sveta Neža. Rodila se je v Rimu krščanskim staršem, ki so pripadali ugledni patricijski družini, proti koncu 3. stoletja. Kot mlado dekle je svojo deviškost posvetila Gospodu in je uspela ohraniti neokrnjen lilij pred svojim božanskim Ženinom.
Ko je dopolnila dvanajst let, so njeno bogastvo in lepota spodbudili mnoge mlade može iz najplemenitejših rimskih družin, da so jo zaprosili za ženo.
Neža pa je, zvesta svoji odločitvi, vedno zavrnila vsako ponudbo za zakon, saj je trdila, da je svoje srce dala drugemu Ženinu, veliko bogatejšemu in plemenitejšemu od njih: namigovala je na Jezusa Kristusa. Tudi prefektov sin se je zaljubil v mlado rimsko plemkinjo Nežo, ji ponujal dragulje, a je tudi njega zavrnila. Te njene zavrnitve pa so razkrile, da je kristjanka, in ker je v tistem času divjalo Dioklecijanovo preganjanje, je bila obtožena in aretirana. Ponižna, a močna devica je bila v tisti nežni starosti privedena pred prefekta, ki jo je, da bi jo prestrašil in prisilil k odpovedi veri v Jezusa Kristusa, dal vkleniti in ji grozil z najokrutnejšimi mukami. Neža se ni zganila.
Od groženj s trpljenjem je prefekt prešel k nežnostim in laskavim besedam, misleč, da bi te morda lahko načele dušo te nežne deklice. Ko je bil tudi ta poskus zaman, je nečloveški prefekt ukazal, naj jo slečejo in odvedejo v javno hišo.
Neža, ki se je zavedala nevarnosti, a je bila prepričana v Božjo milost, je s sladko bistrostjo rekla prefektu: »Naš Kristus ni tako malo naklonjen svojim služabnikom, da bi me pozabil in me zapustil v tej preizkušnji. Sam je pripravljen pomagati tistim, ki ljubijo čistost, in ne bo dopustil, da izgubim dar deviške nedotakljivosti.« In res je izkusila, kako zelo jo Jezus ljubi, kajti mladenič, ki si je drznil nepremišljeno pogledati vanjo, je bil zadet od takšnega bliska svetlobe, da je padel na tla oslepljen. Zaradi tega je Neža zaščitnica devic.
Ko je prefekt izvedel za čudež, jo je obsodil na obglavljenje, prav tako kot so to storili z jagnjeti (zato je v ikonografiji pogosto upodobljena z jagnjetom, simbolom čistosti in žrtve). Poslali so jo na grmado, vendar tradicija pravi, da so se plameni razmaknili pod njenim telesom, ne da bi jo sploh oplazili, in da so njeni lasje tako zrasli, da so prekrili njeno goloto; od tod njeno varstvo nad tistimi, ki trpijo zaradi izgube las.
Rabelj, ki ni imel srca, da bi izvršil obsodbo, je uporabil vse mogoče laskavosti, da bi jo odvrnil od njenega svetega sklepa; toda Neža je velikodušno odgovarjala, da nikoli ne bo izdala vere, ki jo je prisegla svojemu nebeškemu Ženinu. Nato se je za nekaj časa zbrala v molitvi, potem pa sklonila glavo. Rabelj je trepetal; vendar je potegnil meč, ga z močjo spustil in čisti mladenki odsekal glavo, medtem ko je njena duša poletela v večni objem svojega nebeškega Ženina.
Njeno telo je bilo pokopano blizu Rima, ob Nomentanski cesti. V času Konstantina Velikega je bila na kraju pokopa postavljena bazilika, ki jo je papež Honorij II. obnovil v 7. stoletju in še danes stoji, kamor se vsako leto zgrinjajo neštete množice, da počastijo veliko svetnico.
Kolikor bolj se kdo veseli in uživa v čistosti, toliko bolj ga angeli varujejo in čuvajo, saj se radi pogovarjajo s čistimi, ker jih prepoznajo kot sebi podobne (sv. Ambrož).
Molitev. Vsemogočni in večni Bog, ki izbiraš šibke stvari sveta, da z njimi podiraš močne, nakloni nam milost svetega življenja, kakršno je imela tvoja mučenka Neža, da bomo nekega dne uživali tebe v raju.
Rimski martirologij: V Rimu trpljenje svete Neže, device in mučenke, ki je bila pod prefektom Sinfronijem vržena v ogenj, a se je ta po njenih molitvah ugasnil, nato pa je bila usmrčena z mečem. O njej tako piše sveti Hieronim: »S pisnimi deli in jeziki vseh narodov, zlasti v cerkvah, je bilo hvaljeno življenje Neže; ki je premagala tako starost kot tirana in je z mučeništvom posvetila slavo čistosti.«
Na dan svete Neže je v Vatikanu tradicija blagoslova jagnjet: ti dve majhni ovčici okrasijo z belimi cvetovi v čast devištvu svetnice in ju nato ponudijo papežu za izdelavo znamenitih palijev (liturgičnih oblačil, ki jih v Katoliški cerkvi sestavlja trak bele volnene tkanine, položen čez ramena). Po blagoslovu oba mala prijatelja odpeljejo v benediktinski samostan svete Cecilije v Trasteveru, kjer prejmeta najboljšo oskrbo, da ju lahko ostrižejo nekaj dni pred veliko nočjo in uporabijo volno za tkanje palijev. Nazadnje so paliji 29. junija, na slovesni praznik svetih Petra in Pavla, izročeni metropolitanskim nadškofom.
IT

Vsa krščanska skupnost je enotna v hvali in občudovanju svete Neže, ki je premagala tako slabotnost svoje mladosti kakor tudi krutost pekla, in je okrašena tako z lilijami deviškega življenja, kakor tudi z vrtnicami krvavega mučeništva. Kateri slavi bi se sploh mogla primerjati slava tega 13‑letnega dekleta, katerega ime je že več kot tisoč let vsak dan izgovorjeno pri svetem daritvenem opravilu po spremenjenju na tisočih in tisočih oltarjev, in katere priprošnja se – kakor priprošnja Jezusove Matere in svete Tekle – posebej kliče za ohranitev čistosti! Krščanski Rim se ponaša z visoko častjo, da je rojstno mesto te obdarjene device in prizorišče njenih čudovitih zmag.
Neža je izvirala iz plemenite, bogate družine; bila je zelo lepa po zunanjosti, a še lepša po duši in po svoji nevestini ljubezni do Jezusa Kristusa. Komaj desetletna je posvetila svoje življenje Bogu z zaobljubo večne čistosti in uživala nebeška zamaknjenja. Njena ljubka milina je v najodličnejših sinovih Rima vzbudila željo, da bi osvojili njeno srce in roko.
Sin mestnega prefekta Sinfronija je uporabil vse moči, da bi premagal množico snubcev; opisoval ji je žar svojih čustev in ji razkazoval zaklade draguljev in zlatih okraskov. Toda Neža mu je vljudno, a odločno rekla: »Pusti me, ti jed smrti; drugemu sem že zaročena – njemu, katerega življenje je nesmrtno, katerega plemenitost je najstarejša, katerega moč je največja, katerega lepota najprivlačnejša, katerega ljubezen najnežnejša, katerega milina najdobrotnejša; v njegovem objemu bom ostala večno deviška, njega edinega, neizrekljivo, večno ljubim.« Globoka, boleča žalost, kakor za izgubljenim rajem, se je spustila v srce ponosnega mladeniča; grenka ljubezenska bolečina je razjedala cvet njegove mladosti in muka brezupnih želja ga je ovenela in razbolela. Oče, zaskrbljen za življenje edinega sina, je Nežo goreče prosil, naj ne zavrne vroče ljubezni bolnika; toda ona je ostala zvesta svojemu prvemu izbranemu Ženinu.
Sinfronij, razdražen zaradi tega prezira svojega dostojanstva, je povpraševal in raziskoval o skrivnostnem Ženinu in spoznal, da je Neža kristjanka.
Takoj je nad njo opravil sodbo, hinavsko izkazoval sočutje zaradi njenega prestopka zoper državne zakone in jo z vabljivimi obljubami nagovarjal, naj daruje bogovom. Takšno zahtevo je nežno dekle odločno zavrnilo. Tedaj je sodnik spremenil ton, dal pred njenimi očmi razgrniti mučilne klopi, biče, železne klešče in kavlje, mučilna orodja, in ji zagrozil: »Tvoja trma proti bogovom zasluži najhujšo smrt; vendar bom imel usmiljenje s tvojo mladostjo, če zdaj daruješ.« Neža je z vedrim obrazom odgovorila: »Ne zaničuj moje mladosti; resnično, tvojega usmiljenja ne potrebujem. Zvestoba ni v letih, temveč v spoznanju, in vsemogočni Bog presoja misel, ne starosti. Stori, kar se ti zdi prav.«
S hudičevskim posmehom je mestni prefekt rekel: »Ha, ne boš umrla; toda v hiši sramote boš nezvesta svojemu Ženinu!« Zaničljivo je rekla Neža: »Ne bojim se tvoje grožnje; Jezus Kristus je preveč skrben za brezmadežnost svojih nevest, njegov angel me bo z močno roko varoval. Muči me lahko, preliješ lahko mojo kri, me ubiješ; toda mojega telesa, ki sem ga darovala Kristusu, ti nikoli ne bo uspelo oskruniti.«
Ukaz Sinfronija je bil izvršen, toda Kristus ni zapustil zveste neveste v bridkosti njene stiske. Čudežno so ji lasje zrasli od temena do podplatov in jo ogrnili kakor plašč; nebeški sij jo je obdal tako, da se ji nihče ni mogel približati. Prefektov sin se je hotel z divjim nagonom preriniti do nje; toda angel Božji ga je ubil. Smrt sina in bolečina očeta sta povzročili splošno žalost; ogromna množica se je zbrala in vpila: »V ogenj s to brezbožno čarovnico!« Neža pa je ostala nepoškodovana v prasketajočih plamenih in z glasnim zahvaljevanjem hvalila Gospoda, ki jo je varoval. Strah je obšel vse navzoče in prosili so devico, naj kliče svojega Boga, da bi vrnil življenje prefektovemu sinu. Neža, ki je z resničnim krščanskim duhom vračala dobro za zlo, je pokleknila, molila, se dotaknila mrtvega in ta je takoj vstal ter slavil Boga kristjanov. Sinfronij je hotel Nežo za to dobroto izpustiti; toda malikovalski duhovniki so mu zagrozili s cesarjevo jezo, če ne kaznuje tiste, ki je žalila bogove. In strahopetni mož je obsodil plemenito rešiteljico svojega otroka na smrt z mečem. Neža je vriskala od veselja, neprimerljiva lepota je žarela z njenega obraza, ki je cvetel šele v trinajsti pomladi; pokleknila je, tiho molila in sklonila glavo, da bi sprejela smrtni udarec. Popolna tišina je zavladala, vsi so strmeli, tisoči so jokali. Sam rabelj je trepetal, da bi storil nad tem ljubkim otrokom tisto, kar je tako rad storil nad obsojenimi možmi. »Zakaj odlašaš,« ga je vprašala Neža, »česa še čakaš? Hrepenim po nebeškem Ženinu; ubij vendar moje telo, ki bi ga morda še utegnile požele oči, katerim ne želim ugajati.« In meč je izpolnil njeno zadnjo prošnjo 21. januarja 304.
(Po drugi pripovedi naj bi bila sveta Neža na grmadi ubita z bodalom.)
Njeni starši so drago telo pokopali na svojem posestvu in dolgo v solzah bedeli ob njenem grobu. Tedaj se jim je hči prikazala v nebeškem sijaju, z belim jagnjetom ob strani in v spremstvu mnogih devic, ter jih potolažila: »Ne žalujta zame, kakor za mrtvo; raje mi čestitajta, ker sem zdaj v neskončni blaženosti zaročena s tistim, ki sem ga na zemlji ljubila z vsem srcem.« Cesar Konstantin je nad njenim grobom postavil zelo lepo cerkev, v kateri se še danes vsako leto blagoslovita dve beli jagnjeti in nato izročita redovnicam v skrbno varstvo. Iz njune volne se tkó paliji, to je bele trakaste tkanine, pretkane z rdečimi in črnimi križci, ki se hranijo pri grobu svetega Petra in jih papež podarja patriarhom in nadškofom kot bistveni znak njihove visoke duhovne oblasti.
DE

Nobena izmed deviških mučenk ni že zgodaj uživala tolikšnega češčenja kakor Neža. Že Chronographus iz leta 354 in Ambrož iz Milana poročata o prvih potezah njene legende.
Ta poudarja lepoto in trdnost vere dvanajstletne Neže iz plemenite družine. Snubljenju sina mestnega prefekta Sinfronija se je plemenita Rimljanka odločno uprla z utemeljitvijo, da je že zaročena. Na večkratno povpraševanje mladeniča je končno odgovorila, da je njen Ženin Jezus Kristus. Neža je bila nato postavljena pred sodišče, toda nobeno prepričevanje, prošnje ali grožnje sodnika niso mogle omajati njene stanovitnosti. Tedaj je ukazal, naj jo slečejo in prisilijo v prostitucijo. Toda njeni dolgi kodri so jo ovili kakor gost plašč, angel pa ji je prinesel svetlobno oblačilo, od katerega je zasijala vsa hiša.
Prefektov sin jo je nato skušal obiskati v javni hiši skupaj s svojimi tovariši, a so oslepljeni stopili nazaj; sam pa je, ko se je hotel Neže dotakniti, padel mrtev, zadavljen od hudega duha. Ko je bil po njeni molitvi vrnjen v življenje, jo je ovadil kot čarovnico. Prefekt si ni upal ne rešiti je ne obsoditi, zapustil je deželo in jo prepustil drugemu sodniku. Ta je ukazal, naj jo v Domitijanovem stadionu vržejo v velik ogenj, toda plameni so se pred njo umaknili.
Tedaj je prefekt ukazal, naj ji z mečem prebodejo vrat. Tako je bila ubita, kakor so ubijali jagnjeta; zato je upodobljena skupaj z jagnjetom, simbolom Kristusove daritvene smrti. Pravzaprav povezava med Nežo in jagnjetom verjetno izhaja iz popačitve njenega imena: agnus v latinščini pomeni jagnje. Za kraj njenega mučeništva velja Circus Agonalis, stadion cesarja Domitijana; nad mestom usmrtitve danes stoji bazilika Sant’Agnese in Agone, zgrajena med letoma 1652 in 1672 po naročilu papeža Inocenca X., na Piazza Navona.
Starši in prijatelji so Nežo pokopali v katakombi ob Via Nomentana, ki danes nosi njeno ime, nad katero je bila pozneje zgrajena cerkev Sant’Agnese fuori le mura. Poznejše izročilo sem vključuje še Emerenciano, domnevno Nežino mlečno sestro; ta se je postavila po robu zasmehovalcem kristjanov, ki so hoteli preprečiti Nežin pokop, in je bdela ob njenem truplu. Osmo noč so videli krog lepih devic, v njihovi sredi Nežo v zlatem oblačilu, z zaročnim prstanom s Kristusom na prstu, z belim jagnjetom na njeni desni – jagnjetom, na katerega kažeta Janez Krstnik in Apokalipsa.
Zanesljivih zgodovinskih podatkov o Neži ni; verjetno tudi njeno ime ni pristno, temveč opis njene čistosti. Za čas smrti, po izročilu v 13. letu starosti, pride v poštev preganjanje pod cesarjem Valerijanom ali pod cesarjem Dioklecijanom. Že okoli leta 350 je bila nad njenim grobom zgrajena cerkev, ki jo je dala postaviti Konstancija; stala je tik ob mavzoleju cesarjeve hčere. Ob koncu 4. stoletja so nastala prva poročila o njenem življenju in trpljenju; bila je sprejeta v rimski mašni kanon in v liturgijo grške Cerkve; Ambrož iz Milana jo je slavil v svojem govoru o devištvu; papež Damaz I. je sestavil epigram, ki se je ohranil kot marmorna napisna plošča. Tudi Hieronimov martirologij je Nežo zapisal k 21. januarju.
Današnja cerkev Sant’Agnese fuori le mura nad katakombami ob ruševinah cerkve, ki jo je dala postaviti Konstancija ob svojem mavzoleju, izvira iz stavbe, ki jo je okoli leta 630 postavil papež Honorij I. in je odtlej nespremenjena. Nežine relikvije so bile skupaj z Emerencianinimi okoli leta 1615 položene v srebrn relikviarij pod oltar, po naročilu papeža Pavla V. Na tem oltarju se vsako leto na Nežin god blagoslovita dve ovci, iz katerih volne se izdela palij, ki ga papež izroča nadškofom kot znamenje njihove sodne oblasti.
Relikvije so prišle tudi v današnjo pariško cerkev Saint‑Eustache, ki je bila nekoč posvečena njej, ter leta 963 pod škofom Balderikom v stolnico v Utrecht.
Atributi: jagnje, dolgi lasje, meč
Zavetnica: devic, zaročenk, otrok, cvetličarjev in vrtnarjev; čistosti
DE

Že šestnajst stoletij in petdeset let Cerkev slavi sveto Agnes. Njen sloves so poveličevali največji cerkveni učitelji. Znani papeži so z navdušenjem opisovali njeno življenje in smrt. V njeno čast so ji nešteti pesniki posvetili svoje pesmi. Nešteto je tudi cerkva, posvečenih njej, milijoni žensk in deklet pa so v vseh časih nosile in še danes nosijo njeno ime. Sveta Agnes spada med največje v nebesih in na zemlji.

Kaj jo je torej naredilo tako veliko?
Agnes se je rodila leta 291 kot hči ugledne rimske družine. Že kot otrok je bila lepa kot rožni popek. Kasneje so se vsi, ki so jo videli, čudili, saj toliko ljubeznivosti, lepote in prijaznosti, kot jih je imela ona, redko najdemo v enem samem človeku.
Agnes je bila lepa po zunanjosti, še veliko bolj pa se je razkrivala lepota njene duše. Njeno srce je bilo čisto kot bela volna jagnjeta, kot sneg, po katerem še ni stopila nobena noga. In kmalu je v njenem srcu zacvetela ljubezen do najlepšega in najčudovitejšega ženina, ki obstaja, do Kristusa, kralja čistih duš. Agnes se je s tem neprimerljivim ženinom za vedno in na veke povezala z zaobljubo.
Privlačen od narave in videza dekleta je nekega dne plemenit poganski mladenič prosil za roko svetnice. Ona pa, ki nikoli ni mislila na zemeljsko ljubezen, je odgovorila:
»Prišel si prepozno. Drugi te je prehitel. Že sem zaročena. Moj ženin je tisti, čigar lepoto občudujejo sonce, luna in zvezde in čigar mati je devica. Z obročem se je z menoj povezal Jezus Kristus, Gospod, in kot nevesto me je okrasil z venčkom.«
Tako je govorila Agnes. Bile so visoke, svete besede, s katerimi se je odkrito izpovedala kot kristjanka.
Takrat je bilo obdobje preganjanja kristjanov, zato je razočarani snubec odšel in pri poganskem sodniku ovadil Kristusovo nevesto, ki ga je zavrnila.
Sodnik je dal pripeljati pričevalko iz starševske hiše in jo privesti pred sebe. S prijaznimi besedami jo je pozval, naj kot znak odpadništva od prave vere pred kipom malika zažge kadilo. Laskavo ji je obljubil v zameno vse sreče na svetu. Toda Agnes je resno, a odločno zmajala z glavo. Posvetna sreča je ni ganila, zato je odklonila, da ne bi bila nezvesta nebeškemu ženinu.
Tedaj je sodnik izrekel grozne grožnje in ji pokazal strašna mučilna orodja, kakršna so takrat uporabljali proti kristjanom: škripajoče verige, železne kremplje, s krvjo obrizgane mučilnice, divje zveri in ognjene grmade. Toda tudi to Agnes ni prestrašilo. Ostala je zvesto pri Kristusu. Tudi ko je bila obsojena na smrt z obglavljenjem, se ta zvestoba ni spremenila.
Kako je prestala mučeniško smrt, opisuje sveti škof Ambrož iz Milana, ki je zgodbo slišal od očividcev, tako lepo, da je nihče ne more lepše ponoviti.
»Nobena nevesta ne hodi naproti ženinu,« pripoveduje sveti Ambrož, »kot ta devica, ki z veselim korakom hiti na mesto mučenja. Vsi ljudje jokajo, le njene oči ostajajo brez solz. Vsi okoli se čudijo, da tako lahkotno daruje svoje življenje … Mirno stoji tam, moli in nagne vrat. Takrat si lahko videl, kako se je krvnik tresel …, roka se mu trese, ustnice so blede …, dokler mu Agnes ne zakliče: Zakaj oklevaš, krvnik?“
Tako poroča sveti Ambrož o slavni smrti Kristusove neveste Agnes in poln občudovanja nadaljuje:
»Dekleta njene starosti jokajo zaradi vboda z iglo, kot da bi se hudo poškodovala, ona pa je neustrašno stala pred rabljem. Komaj je imela pojma, kaj pomeni umreti, pa je že pripravljena izdihniti svoje mlado življenje pod mečem. Toliko ljudi, kolikor izgovarja njeno ime, toliko glasnikov oznanja slavo te deviške mučenice.«
_ _ _

21. januarja leta 304 po Kristusovem rojstvu je sveta Agnes umrla mučeniško. Čeprav je bila še tako mlada, stara komaj 13 let, je bila že v dobrem popolna. Njen sveti angel, ki ji je v življenju tako zvesto stal ob strani, je njeno čisto, nedolžno dušo popeljal v nebesa. Za vedno odmaknjena od vseh zemeljskih trpljenj, jo angeli in svetniki sprejmejo kot udeleženko v svoji blaženosti. Ona – o, kakšna radost! – zdaj prvič vidi svojega božanskega ženina, ki ga je tako zvesto ljubila in po katerem je tako goreče hrepenela. Zdaj ga ima in nič več je ne more ločiti od njega. Ljubeče jo objame v svoje roke, jo okrona z dvojno krono devištva in mučeništva ter ji za vso večnost omogoči, da sodeluje v njegovi nebeški slavi.
Poskus opisati slavo in radosti, v katerih zdaj živi in bo živela večno, bi bil prazen podvig. Nobeno človeško oko ni sposobno prenesti tega sijaja, nobeno človeško srce ne more okusiti te blaženosti, noben angelski jezik ne more oznaniti slave, ki jo je Bog v nebeškem raju pripravil tistim, ki ga ljubijo (1 Kor 2). In Agnes pripada njegovim izbranim nevestam, tistim privilegiranim svetnikom, ki so neomadeževano obleko devištva prinesli pred prestol Jagnjeta. Sijajna v svetleči obleki, z zmagovalno palmo v desnici, s srcem, polnim neopisljive blaženosti, sledi, kot ena prvih v množici devic, Jagnjetu, kamorkoli gre, in poje z njimi pesem, ki jo znajo peti le one (Raz 14). Večno se ponaša z zmagovalno krono, ki je posebna nagrada devicam za zmagovite boje za neoporečno ohranjanje njihove čistosti (Sir 4).
Toda tudi na zemlji je Gospod poveličal svojo nevesto in skozi vsa krščanska stoletja je njen spomin ostal slaven.
Komaj je nedolžno dekle izdihnilo, so se kristjani zgrnili okoli nje, da bi v krpice zajeli kri mlade mučenice, ki so jo odnesli domov kot dragocen spomin in dragoceno relikvijo. Njeni starši so njeno sveto telo s spoštovanjem pokopali na enem od svojih posestev v bližini Rima. Kristjani so v velikem številu prihajali k grobu svetnice, da bi tam molili, se po njenem zgledu opogumili in po njenem posredovanju prosili za moč za svojo vero. Nekateri so tam, napadeni od poganov, utrpeli mučeniško smrt. Med njimi je bila tudi Emerencijana, dekle, ki je bilo enako staro kot Agnes, vendar še ni bilo krščeno. Ko se je Emerencijana pogumno uprla poganom in jim neustrašno očitala njihovo brezbožnost, jo je razjarjena množica do smrti kamenjala. Tako je prejela krst s krvjo. V istem trenutku pa se je zgodil strašen potres, ki so ga spremljali grom in blisk, zaradi česar je umrlo veliko ljudi, tako da si od takrat naprej nihče več ni upal nadlegovati kristjanov na tem mestu.
Najdražja je bila grobnica svete Agnes njenim staršem. Vsak dan so obiskovali grob, da bi tam molili. Verjetno so se iskreno veselili sreče svojega otroka, vendar jih je vseeno bolelo, da ga niso več imeli pri sebi. Nekega večera, ko so skupaj z mnogimi drugimi molili ob grobu svoje hčere, se jim je prikazala Agnes, obdana z bleščečo svetlobo in v spremstvu mnogih devic, ki je v naročju nosila bleščeče belo jagnje. »Ne bodite žalostni,« je prijazno tolažila svoje starše, »da ste me izgubili, ampak se veselite zaradi moje sreče. Glejte, zdaj vidim tisto, kar sem si želela, in imam tisto, kar sem upala. Zdaj sem v nebesih združena z Njim, ki sem ga na zemlji ljubila z vso gorečnostjo.« Nato je prikazen izginila; starša pa sta bila zaradi teh besed zelo vesela.
Grob svete Agnes je ostal v veliki časti, njeno čaščenje pa se je širilo vedno bolj. V vseh cerkvah in jezikih po vsem svetu so častili njen spomin, oznanjali njeno slavo in praznovali njen praznik. Krščanske device so si za zavetnico izbrale to deviško mučenico in jo častile kot vzor in varuhinjo svoje nedolžnosti. Konstancija, hči cesarja Konstantina, je nad njenim grobom zgradila cerkev in ob njej hišo za pobožne device, ki so tam pod zaščito svete Agnes živele življenje, posvečeno Bogu. Ta cerkev danes velja za eno najlepših cerkva v Rimu. Pod glavnim oltarjem hrani kot dragoceni zaklad večino relikvij svete Agnes. Veliko število darov, ki jih je mogoče videti v tej cerkvi, priča o ljubezni in čaščenju, ki ju uživa ta mlada svetnica, ter o številnih izpolnjenih molitvah, ki so se zgodile na njeno prošnjo.
Dan, ko je sveta Agnes s svojo krvavo smrtjo dosegla večno življenje, v cerkvenem jeziku imenovan »rojstni dan«, se praznuje 21. januarja, sedem dni kasneje pa se praznuje spomin na njeno prikazovanje. Duhovniški urni molitvi njenega praznika sodita med najlepše v brevirju. Njeno ime je vključeno v kanon svete maše in dan za dnem se z oltarjev neštetokrat dviga molitev za njeno priprošnjo v nebesa. V Rimu se vsako leto na njenem grobu blagoslovita dva bela jagnjeta; iz njune volne se izdelajo paliji, ki jih papež podeli nadškofom in s katerimi jim podeljuje pooblastilo za izvrševanje njihovih pravic.
O mnogih svetnikih je znano, da so bili goreči častilci svete Agnes. Mednje spadajo med drugim sveti Martin, ki se mu je večkrat prikazala, sveti Tomaž Akvinski, sveta Brigita in blaženi Tomaž iz Kempna. Krščanski pesniki so opevali njeno življenje, slavni cerkveni očetje pa so jo hvalili. Zlasti sveti Ambrož jo je slavil z zgovornimi besedami.
Tako je sveta Agnes častna v nebesih in na zemlji. Kot jo hvali sveti Jeronim, je s svojo trdnostjo in vztrajnostjo premagala šibkost svoje mladosti in bes tirana: to je in ostaja večno njen sloves.
Sveta Agnes je bila, kot jo hvali sveti Avguštin, resnično tisto, kar nakazuje njeno ime, Čistost in Nedolžnost, jagnje v preprostosti in nedolžnosti ter zvesti predanosti Jezusu, dobremu pastirju, od katerega se ni dala ločiti z ničemer: to ji je prineslo krono devištva in mučeništva.
Sveta Agnes, ne prenehaj moliti za nas, da ne bomo podlegli nevarnostim in da bomo trdno vzdržali skušnjavam ter tako, varovani pred večno pogubo, nekoč s teboj večno uživali v slavi nebes!
DE

Sv. Hieronim pravi, da jeziki in peresa vseh narodov slavijo to svetnico, ki je premagala tako krutost tirana kot nežnost svoje mladosti ter slavo čistosti okronala s slavo mučeništva. Sv. Avguštin opozarja, da njeno ime v grščini pomeni »čista«, v latinščini pa »jagnje«. V Cerkvi je bila vedno obravnavana kot posebna zavetnica čistosti, skupaj z Brezmadežno Materjo Božjo in sv. Teklo. Rim je bil prizorišče zmage sv. Agnes, Prudentius pa pravi, da je bil njen grob na ogled v bližini tega mesta. Trpela je kmalu po začetku preganjanja Dioklecijana, katerega krvavi edikti so bili izdani marca leta Gospodovega 303. Od sv. Ambroža in sv. Avguština izvemo, da je bila ob svoji slavni smrti stara le trinajst let. Njeno bogastvo in lepota sta vzbudila mlade plemiče iz najuglednejših družin v Rimu, da so se med seboj tekmovali v dvorjenju, kdo jo bo osvojil v zakon. Agnes jim je vsem odgovorila, da je svojo devištvo posvetila nebeškemu ženinu, ki ga smrtna oči ne morejo videti. Njeni snubci, ki so ugotovili, da je njena odločitev neprebojna za vse njihove zvijače in vztrajnosti, so jo pri guvernerju obtožili, da je kristjanka; verjeli so, da bi grožnje in mučenja premagale njeno nežno dušo, na katero zapeljevanja niso imela nobenega vpliva. Sodnik je sprva uporabil najbolj blage izraze in najbolj vabljive obljube; Agnes pa ni marala za to in je vedno ponavljala, da ne more imeti drugega ženina kot Jezusa Kristusa. Nato je uporabil grožnje; a ugotovil je, da je njena duša obdarjena z moškim pogumom in da si celo želi mučilnih naprav in smrti. Nazadnje so prižgali strašne ognje in pred njo razstavili železne kavlje, mučilne naprave in druga mučilna orodja, ob grožnjah takojšnje usmrtitve. Mlada devica je vse to opazovala z neomajnim pogledom; in z veselim izrazom na obrazu je gledala divje in krute rablje, ki so jo obkrožali in bili pripravljeni, da jo na ukaz usmrtijo. Bila je tako daleč od tega, da bi pokazala najmanjši znak strahu, da je ob tem pogledu celo izrazila svojo radost in se ponudila za mučenje. Nato so jo odvlekli pred idole in ji ukazali, naj daruje kadilo: »A nikakor je ni bilo mogoče prisiliti, da bi premaknila roko, razen da bi naredila znamenje križa,« pravi sv. Ambrož.

Guverner, ko je videl, da so njegovi ukrepi neuspešni, je rekel, da jo bo poslal v bordel, kjer bo tisto, kar je tako visoko cenila, izpostavljeno žalitvam razuzdanih. Agnes je odgovorila, da je Jezus Kristus preveč ljubosumen na čistost svojih nevest, da bi dopustil, da bi bila na tak način oskrunjena; saj je bil njihov zagovornik in zaščitnik. »Lahko,« je rekla, »svojo sabljo omadežuješ z mojo krvjo, a nikoli ne boš mogel oskruniti mojega telesa, posvečenega Kristusu.« Guverner je bil nad tem tako razjarjen, da je ukazal, naj jo takoj odpeljejo v javni bordel, kjer bo vsakdo lahko z njo ravnal po svoji volji. Tja je prihitelo mnogo mladih razuzdanih moških, polnih hudobne želje, da bi zadovoljili svojo poželenje; a ob pogledu na svetnico jih je obšel tak strah, da si je nihče upal približati se ji; razen enega, ki je poskušal biti grob do nje, a je bil v istem trenutku, kot bi ga udarila strela z neba, oslepel in tresoč padel na tla. Njegovi prestrašeni tovariši so ga dvignili in odnesli k Agnes, ki je stala v daljavi in pela hvalnice Kristusu, svojemu zaščitniku. Devica mu je z molitvijo vrnila vid in zdravje.

Glavni preganjalec svetnice, ki je sprva skušal zadovoljiti svojo poželenje in pohlep, si je zdaj prizadeval potešiti svojo maščevalnost tako, da je sodnika napeljal proti njej; njegova strastna naklonjenost se je namreč spremenila v jezo in bes. Guvernerju ni bilo treba, da bi ga drugi še dodatno spodbujali; bil je namreč zelo razburjen, ker je videl, da ga je premagala in mu kljubovala deklica takšne nežne starosti in spola. Zato se je odločil za njeno smrt in jo obsodil na obglavljenje. Agnes, prevzeta od veselja ob slišanju te obsodbe in še bolj ob pogledu na rablja, »je odšla na kraj usmrtitve bolj veselo,« pravi sv. Ambrož, »kot gredo drugi na svojo poroko.« Izvršitelj je imel skrivna navodila, naj uporabi vsa sredstva, da bi jo prisilil k poslušnosti; toda Agnes je vedno odgovarjala, da ne more nikoli storiti tako velike krivice svojemu nebeškemu ženinu; in po kratki molitvi je sklonila vrat, da bi častila Boga in sprejela smrtni udarec. Gledalci so jokali ob pogledu na tako lepo in nežno devico, obremenjeno z verigami, in ob pogledu na njeno neustrašnost pod mečem rablja, ki ji je s tresočo roko z enim zamahom odsekal glavo. Njeno telo je bilo pokopano nedaleč od Rima, blizu Nomentanske ceste. Na tem mestu je bila v času Konstantina Velikega zgrajena cerkev, ki jo je v 7. stoletju obnovil papež Honorius. Danes je v rokah redovnikov kanonikov, stoji zunaj rimskih obzidij in je počaščena z njenimi relikvijami v zelo bogatem srebrnem relikviariju, darilu papeža Pavla V., v čigar času so bile najdene v tej cerkvi skupaj z relikvijami sv. Emerencijane. Druga lepa in bogata cerkev sv. Agnes v mestu, ki jo je zgradil papež Inocenc X. (pravica do patronata pripada družini Pamphili), stoji na mestu, kjer je bila izpostavljena njena čistost. Praznik sv. Agnes je omenjen v vseh martirologijah, tako na Vzhodu kot na Zahodu, čeprav na različnih dnevih. V Angliji je bil nekoč praznik za ženske, kot je razvidno iz koncila v Worcestru, ki je potekal leta 1240. Sv. Ambrož, sv. Avguštin in drugi očetje so napisali hvalnice v njeno čast. Sv. Martin iz Toursa ji je bil izjemno predan. Tomaž Kempčan jo je častil kot svojo posebno zavetnico, kot je na mnogih mestih zapisano v njegovih delih. Opiše številne čudeže in milosti, prejete po njenem posredovanju.
EN

Sveta devica mučenka Neža se je rodila v Rimu v 3. stoletju. Njeni starši so bili kristjani in so jo vzgojili v krščanski veri. Že od mladosti se je posvetila Bogu in se zavezala deviškemu življenju, zavračajoč vse druge snubce.
Ko je zavrnila poroko s sinom mestnega uradnika Simfronija, ji je eden njegovih sodelavcev razkril, da je Neža kristjanka. Zlobni eparh se je odločil, da bo sveto devico izpostavil sramoti, in je ukazal, naj jo slečejo in pošljejo v javno hišo, ker je zaničevala poganske bogove. Toda Gospod ni dopustil, da bi svetnica utrpela sramoto. Takoj ko so jo razgalili, so ji zrasli dolgi, gosti lasje, ki so pokrili njeno telo. Angel je bil postavljen, da jo varuje. Stoječ pri vratih javne hiše je žarel z nebeško svetlobo, ki je oslepila vsakogar, ki se ji je približal.
Eparhov sin je prav tako prišel, da bi oskrunil devico, vendar je padel mrtev, še preden se je je dotaknil. Po goreči molitvi sv. Neže je bil ponovno obujen v življenje. Pred svojim očetom in mnogimi drugimi je razglasil: »En je Bog v nebesih in na zemlji: krščanski Bog, drugi bogovi pa so le prah in pepel!« Ko so videli ta čudež, je 160 mož verovalo v Boga, prejelo krst in nato pretrpelo mučeništvo.
Sv. Neža je bila na zahtevo poganskih duhovnikov izročena mučenju. Poskušali so jo sežgati kot čarovnico, vendar je svetnica ostala nepoškodovana v ognju, moléč k Bogu. Zatem so jo ubili tako, da so jo zabodli v grlo. S svojo smrtjo pri trinajstih letih je sv. Neža ušla večni smrti in prejela večno življenje. Sveto devico mučenko sta njena starša pokopala na njuni njivi zunaj Rima.
Na grobu sv. Neže se je zgodilo mnogo čudežev. Njene svete in z milostjo prežete relikvije počivajo v cerkvi, zgrajeni v njeno čast ob Via Nomentana.
EN

Sveta mučenka Neža je izvirala iz velikega mesta Rima in iz ugledne družine. Ker je živela čisto in neomadeževano življenje, skladno s svojim imenom, je ženskam, ki so prihajale k njej, učila besede resnice. Poučevala jih je tudi o preudarnosti in čistosti ter jim svetovala, naj spoznajo Kristusa kot pravega Boga in častijo samo Njega. Ko je rimski oblastnik to slišal, je ukazal, naj svetnico takoj primejo. Ko je stopila pred njega, ji je ukazal, naj daruje malikom, in če tega ne stori, je rekel, jo bo dal v javno hišo. Svetnica je odgovorila: »Ne bom darovala tvojim bogovom, niti se ne bom ozirala na javno hišo, s katero mi groziš. Upanje polagam v Boga, da bom s pomočjo Njega iz tega izšla čista.«
Ko je brezbožni oblastnik to slišal, je poklical varuha nečistih žensk in mu izročil svetnico, ukazavši mu, naj najprej popelje mučenko po mestu, oblečeno le v eno samo oblačilo. Ko je to storil, jo je odvedel v Satanovo delavnico, namreč v javno hišo, in vsakdo je lahko svobodno pristopil k njej, da bi jo osramotil. Toda vsak, ki se je približal, je takoj otrpnil in postal negiben, njihova poželenja pa so se tako ohladila, da so bili kakor mrtvi. Tedaj je neki prevzeten mož, ki se je zelo bahal in ponašal, grajal druge. Zato je vstopil s tako drznostjo, kakor konj, ki je ponorel zaradi ženske, in ko se je približal devici, je – o čudež! – takoj padel na tla mrtev.
Ko je minilo veliko časa, je eden izmed navzočih zaklical z močnim glasom: »Velika je vera kristjanov!« Drugi so vstopili in ko so videli nenavaden prizor mrtvega moža, so enoglasno vzkliknili: »Velika je moč Kristusa!« Ko je oblastnik to slišal, je ukazal, naj svetnico pripeljejo pred njega. Rekel ji je: »O hudobna ženska, kako si mogla umoriti mladega moža?« Svetnica je odgovorila: »Ko si ukazal, naj me osramotijo, je medtem ko so me vodili v javno hišo, mladenič, oblečen v belo, hodil za menoj. In ko je vstopil z menoj v hudičevo delavnico, je stal ob meni in uničil poželenje mladeničev, ki so se mi približali. On je tisti, ki je ubil tega mladeniča, ki ga vidiš, ker se mi je približal z veliko prevzetnostjo in drznostjo. In še preden bi me prijel v roke ali mi izrekel sramotno besedo, je mladenič v belem storil to, kar zdaj vidiš pred seboj.«
Oblastnik ji je znova rekel: »Kdo je tisti, ki ti je pomagal?« Svetnica je odgovorila: »Gospod, moj Bog, je poslal svojega angela in me je varoval nad vsako sramoto.« Oblastnik je rekel: »Če želiš potrditi, da govoriš resnico, pokliči svojega Boga in obudi tega mrtvega.« Tedaj je svetnica povzdignila roke proti nebu in molila, in – o čudež! – obudila mrtvega. Ko so videli ta nenavadni čudež, so bili vsi prevzeti od strahu. Nato je oblastnik z mnogimi drugimi zaklical: »Velika je moč kristjanov in seveda velik je Bog te plemenite žene!« Nekateri brezbožni in nečisti pa so zavpili oblastniku: »Odstrani jo izmed nas, kajti karkoli se zdi, da dela, dela vse s pomočjo čarovnije.« Tedaj je oblastnik ukazal, naj svetnico sežgejo v ognju.
Ko je bil ogenj prižgan, se je svetnica najprej zaznamovala s častitljivim znamenjem križa, nato pa je z veliko pogumnostjo stopila v ogenj. Tako je z molitvijo na ustnicah blažena odšla v nebesa, k svojemu zaželenemu ženinu Kristusu, za seboj pa pustila svoje deviško telo sredi plamenov. Ko je plamen ugasnil, so nekateri kristjani skrivaj vzeli njene častitljive relikvije in jih s častjo pokopali, slavilč Boga.
EN

Zavetnica mladih deklet in devic, zaročenih parov, vrtnarjev; za čistost in za nasvet pri izbiri dobrega moža.
Sveta Neža je nedvomno ena najznamenitejših devic‑mučenk iz zgodnje Cerkve in vsekakor najbolje dokumentirana med tistimi, ki so umrle v Rimu, vendar kljub temu o njej z gotovostjo vemo zelo malo. Meni se, da je umrla v zadnjih tednih preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom (284–305), ki se je začelo z ediktom februarja 303 in trajalo manj kot dve leti. Tradicionalni datum njenega mučeništva je 21. januar, zato je bilo leto najverjetneje 305.
Ni dvoma, da je umrla mučeniške smrti v Rimu in bila pokopana na pokopališču ob Via Nomentana. Njeni starši so morali biti premožni, saj so ji na družinskem grobišču postavili marmornat grob. Ko je cesar Konstantin I. Veliki (306–337) želel krstiti svojo hčer Konstantijo, je to storil prav na tem kraju. Konstantija je leta 350 nad Nežinim grobom zgradila baziliko Sant’Agnese fuori le Mura, ki še vedno stoji, čeprav je bila precej predelana. Skupina stavb na tem mestu je zgodovinsko in umetnostno izjemno pomembna. V apsidi je akostrikon‑napis, ki preprosto pravi, da je bila Neža »devica« in »zmagoslavna«. Drug dokaz zgodnjega češčenja je pozlačeno steklo, najdeno v Panfilovih katakombah v Rimu, ki izvira iz 4. stoletja.
Nežino ime in njen god se pojavljata v martyrologiju Depositio Martyrum iz leta 354 in v zgodnjih rimskih zakramentarijih. O njej je bilo pozneje veliko napisanega; med drugim jo v svojih znamenitih nagrobnih epigramih Epigrammata omenja sveti papež Damaz I. (366–384). Sveti Ambrož je njeno mučeništvo opisal v pridigi, ki jo je pozneje predelal za objavo v De virginibus (377), napisal pa je tudi hvalnico v njeno čast, Agnes beatae virginis. Med tistimi, ki jo hvalijo, so tudi Prudentij ter sv. Hieronim in sv. Avguštin. Tako Ambrož kot Avguštin se strinjata, da je bila ob smrti stara trinajst let.
Žal je iz številnih nasprotujočih si podatkov v zgodnjih izročilih razvidno, da pripoved o Neži in njenem življenju ni bila več jasna. Vzhodne in zahodne tradicije se ne ujemajo; mogoče je, da gre za različne mučenke z imenom Neža. Njena biografija je iz 5. stoletja in je, kot mnoge druge, napačno pripisana Ambrožu. Danes je splošno sprejeto, da je ni mogoče uvrstiti ob bok zgodnjim dokumentom, kot so »Mučeništvo Polikarpa«, »Trpljenje Perpetue in Felicite« ali »Predkonzularna dejanja svetega Ciprijana«, ki so bila napisana kmalu po smrti mučencev in so v nekaterih primerih temeljila na stenografskih zapisih iz sodnih protokolov. Življenja svetnikov, kot sta Cecilija in Neža, veljajo za ljudsko literaturo, ki se včasih opira na fikcijo.
Utemeljen poskus rekonstrukcije njenega življenja na podlagi obstoječega, a nezadostnega gradiva je mogoče povzeti takole:
Agnes je grška beseda za »čista«. Splošno je sprejeto, da je bila zelo mlada, komaj dvanajst ali trinajst let. Če so njene relikvije v Rimu pristne, kar kompetentni arheologi štejejo za verjetno, potrjujejo njeno starost. Zavrnila je poroko in svojo deviškost posvetila Bogu. Ko je izbruhnilo preganjanje kristjanov, je zapustila svoj dom in se prostovoljno izročila mučeništvu. Ustavila se ni pred grožnjami in bila usmrčena tako, da so ji prebodli vrat (običajna rimska metoda usmrtitve). Legenda zgodbo razširja:
Pripoveduje, da je bila Neža mlada rimska devica iz bogate družine. Bila je izjemno lepa in sin mestnega prefekta Sempronija jo je zasnubil. Toda zavrnila ga je z obrazložitvijo, da ima ženina v Kristusu. Zavrnjen snubec jo je ovadil in kaznovana je bila tako, da so jo golo postavili v javno hišo. Toda Bog je storil, da so ji lasje tako hitro zrasli, da je bila bolje pokrita kakor z oblačili.
Pripoveduje se, da so jo vrgli na grmado, vendar je ogenj ni mogel poškodovati. Mučili so jo z razbeljenim železom, a pobožnega dekleta ni ranilo. Nazadnje so ji rablji prerezali vrat in šele tedaj je umrla. Osem dni pozneje se je prikazala vernikom, obdana z belimi devicami in z belim jagnjetom ob sebi (latinsko agnus = jagnje).
Poleg tega so se razvile še druge tradicije, med drugim ta, da je neki vojak gledal njeno goloto v javni hiši z »nečistimi mislimi« in bil takoj oslepljen; vid je dobil nazaj šele po Nežinih molitvah. Pripoveduje se tudi, da je zaljubljeni snubec prišel v javno hišo, da bi jo oskrunil, a je padel mrtev. Legenda pravi, da ga je Neža obudila. Obstajajo tudi pripovedi, da so jo obglavili ali sežgali na grmadi, ali pa naj bi jo najprej poskusili sežgati, a ker je ostala nepoškodovana, so jo zabodli v vrat.

Glava je bila vzeta iz Nežinega relikviarija in prenesena v Lateransko palačo okoli 9. stoletja. Arheologi so jo preučevali v začetku 20. stoletja. Domnevno mesto njene usmrtitve je bil stadion cesarja Domicijana (81–96) v Rimu, znan kot Circus Agonalis, danes Piazza Navona. Tam stoji cerkev Sant’Agnese in Agone, ki jo je začel graditi Carlo Rainaldi, nadaljeval Borromini od leta 1653 in dokončal mlajši Rainaldi. Nežina glava je danes v Sant’Agnese in Agone, preostale relikvije pa v Sant’Agnese fuori le Mura.
Latinska besedna igra na Nežino ime jo povezuje z agnus, jagnjetom, ki je prav tako brezmadežno in čisto. To je povzročilo, da je njen atribut v umetnosti jagnje, poleg ali namesto mučeniške palme. Jagnje je postalo njen glavni simbol od 6. stoletja dalje, od mozaikov v Sant’Apollinare Nuovo v Raveni. V Sant’Apollinare Nuovo je upodobljena med 22 devicami v mozaiku »Procesija devic«.
Nežino ime je povzročilo tudi njeno povezavo z volno jagnjet, ki se uporablja za tkanje pallijev, belih škofovskih ovratnic z všitimi križi, ki jih papež podeli novoimenovanim rezidenčnim nadškofom (metropolitom) kot znamenje njihovega dostojanstva. Vsako leto na Nežin god, 21. januarja, pripeljejo dve mladi beli jagnjeti v cerkev Sant’Agnese fuori le Mura ob Via Nomentana. Jagnjeta prihajata od trapistov iz samostana Tre Fontane v Rimu. Pripeljejo ju med petjem antifone Stans a dextris eius agnus nive candidior (»Ob njeni desnici jagnje, bolj belo kakor sneg«). Nato ju blagoslovijo in odpeljejo nazaj v samostan, kjer ju ostrižejo. Iz volne nato nune iz samostana sv. Cecilije v Trasteveru stkejo pallije, ki jih položijo na oltar v Confessio v baziliki sv. Petra na vigilijo praznika apostolskih prvakov Petra in Pavla 29. junija. Pri maši na praznik papež podeli pallije novim nadškofom.
Neža je pogosto upodobljena z dolgimi lasmi, pogosto tudi z mečem v vratu. Najstarejša njena upodobitev je v marmorju in izvira iz 4. stoletja. Našli so jo leta 1818 in jo prenesli v cerkev Sant’Agnese fuori le Mura. V starih časih so mlada dekleta prosila Nežo za nasvet pri izbiri dobrega moža. Do današnjih dni se je ohranilo razširjeno prepričanje, da lahko mlada dekleta v noči pred njenim godom v sanjah vidijo svojega prihodnjega moža, če so pred tem postila.
Njen god je 21. januarja in njeno ime je zapisano v Martyrologium Romanum. Prej je rimski koledar imel še en praznik 28. januarja. Meni se, da je bil to njen dejanski dan smrti, ne pa oktava, medtem ko je bil 21. januar dan njene passio, ko je bila pripeljana pred sodnika. V Utrechtu se 2. septembra obhaja praznik prenosa njenih relikvij. Neža je omenjena v Canon Romanus oziroma rimski kanon (evharistična molitev I) po spremenjenju, med sedmimi ženami, ki so klicane kot priprošnjice v verzu Nobis quoque (Felicita in Perpetua, Agata, Lucija, Neža, Cecilija in Anastazija).
NO

Na voljo so slovenski podnapisi!

Views: 2931