sveta Marija Kristina brezmadežnega spočetja (Adelaide Brando) iz Neaplja – redovnica in ustanoviteljica

O kanonizaciji Marije Kristine brezmadežnega spočetja se je odločalo na konzistoriju 20. oktobra 2014. Njeno pravo ime je bilo Adelaide Brando. Rojena je bila v Neaplju leta 1856, umrla pa je Casoriji leta 1906. Je ustanoviteljica kongregacije sester žrtvenega zadoščevanja zakramentalnega Jezusa.
Njena družina je bila premožna in v otroštvu je bila deležna trdne verske vzgoje. Po značaju je bila blaga in krotka. Kmalu se je jasno pokazalo njeno nagnjenje k molitvi, vzdržnosti; privlačile so jo Božje zadeve; izogibala se je posvetni nečimrnosti; ljubila je samoto; pogosto je pristopala k zakramentu sprave ter vsakodnevno k svetemu obhajilu. Že pri dvanajstih letih je pred podobo Jezusa Otroka izrekla zaobljubo večne čistosti.
Njena želja po vstopu v samostan ni bila takoj uresničena. Sprva ji jo je odrekel oče, nato so ji to preprečile bolezni. Leta 1876 je vendarle oblekla redovniško obleko in privzela ime sestra Marija Kristina brezmadežnega spočetja. A po ponovni bolezni je razumela, da je nastopil trenutek, da ustanovi nov inštitut. To poklicanost je namreč čutila že dlje časa. Tako je leta 1878 nastala nova kongregacija, ki se je kljub ekonomskemu pomanjkanju, nasprotovanjem in slabemu zdravju ustanoviteljice hitro razširila. In sicer s pomočjo Božje previdnosti ter dobrotnikov. V središču življenja novega inštituta sta bili evharistija in vzgoja otrok. V okviru slednjega so kasneje nastali dekliški zavodi, sirotišnice in šole. S strani Svetega sedeža je bila kongregacija kanonsko potrjena leta 1903.
Marija Kristina brezmadežnega spočetja je svojo posvečenost živela z velikodušnostjo, vztrajnostjo in duhovnim veseljem. Nalogo predstojnice je opravljala s ponižnostjo, previdnostjo in ljubeznivostjo. Sestram je tako nenehno dajala zgled zvestobe Bogu in poklicanosti ter vneme za rast Kristusovega kraljestva. S pomočjo milosti je Marija Kristina neprestano napredovala v posnemanju Gospoda, poslušnosti evangeliju in krščanske popolnosti.
Njeno življenje je razsvetljevala vera, ki je bila preprosta, odločna in živa. Hranila jo je s poslušanjem Božje besede, zakramenti, marljivo meditacijo o večnih resnicah ter z gorečo molitvijo. Gojila je posebno pobožnost do utelešenja, Kristusovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi z duhom in telesom lahko bila bližje tabernaklju je dala ob cerkvi v Casoriji zgraditi celico, ki je bila po zgledu jaslic poimenovana »votlinica«. Tu je nova svetnica preživela vse nadaljnje noči svojega življenja. Prepričana je bila, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega »dve veji, ki rasteta iz istega debla«.
Vir

»Jezus želi, da ga ljubimo vsaj me, ki nosimo ime ‘žrtve’. Zadoščevati moramo za žalitve, ki jih je Jezus deležen po vsem svetu. V veliko čast si moramo šteti, da se lahko imenujemo ‘zadostitvene žrtve’ in takšne moramo tudi v resnici biti. Če se ne osredotočimo na ljubezen do Boga in če s svojim delom ne pokažemo resnične ljubezni, ki je v nas, kako bomo lahko razprostrle srce, pokleknile pred oltar in rekle Gospodu, da smo pripravljene odkupiti se za druge?«
Ime: Njeno krstno ime Adelajda izhaja iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in heit »oseba, postava«. Gre torej za osebo plemenitega rodu.
Rojena: 1. maja 1856.
Kraj rojstva: Neapelj v južni Italiji, glavno mesto Kampanije.
Umrla: 20. januarja 1906.
Kraj smrti: Mesto Casoria, pet kilometrov severno od Neaplja.
Družina: Bila je zadnje, četrto dekle v bogati družini bančnika Janeza Jožefa Branda in Marije Concette, roj. Marrazzo. Mati je umrla le nekaj dni po njenem rojstvu.
Mladost: Bila je deležna trdne verske vzgoje. Po značaju je bila blaga, krotka, nagnjena k molitvi in vzdržnosti. Privlačilo jo je vse Božje; izogibala se je posvetni nečimrnosti; ljubila je samoto, pogosto je hodila k spovedi, vsak dan je bila pri maši in obhajilu.
Zaobljuba: Pri dvanajstih letih je pred podobo otroka Jezusa izrekla zaobljubo večne čistosti. Že zgodaj je v sebi začutila klic v redovništvo, a je naletela na očetovo nasprotovanje.
Redovnica: Sprejeta je bila h klarisam v Neaplju, kjer je že bila njena sestra Marija Pia, a je po resni bolezni leta 1876 vstopila v samostan zakramentink in si privzela redovno ime Marija Kristina od Brezmadežnega spočetja. Kmalu pa je zaradi bolezni in zdravljenja morala zapustiti tudi ta samostan.
Skupnost: Ob boleznih in različnih preizkušnjah je spoznala, da mora svoje življenje posvetiti temu, za kar se je vedno čutila poklicano. Leta 1878 je zato s somišljenicami postavila temelje novemu inštitutu sester žrtvenega zadoščevanja Jezusu v najsvetejšem Zakramentu. V središču življenja novega inštituta sta bili evharistija in vzgoja otrok. Ob tem so pozneje nastali dekliški zavodi, sirotišnice in šole. Največ skupnosti je danes v Italiji, sestre pa delujejo tudi v Braziliji, Kolumbiji, na Filipinih in v Indoneziji.
Duhovnost: Vse njeno življenje je napolnjevala preprosta, živa in močna vera. Gojila je posebno pobožnost do Kristusovega učlovečenja, njegovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi bila z duhom in telesom bliže tabernaklju, je dala ob cerkvi v Casorii zgraditi celico, ki je bila po zgledu jaslic poimenovana »votlinica«. Tu je preživela vse noči v molitvi in bedenju. Prepričana je bila, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega »dve veji, ki rasteta iz istega debla«.
Zavetnica: Svoje redovne skupnosti.
Upodobitve: Upodobljena je v črni redovni obleki z majhno monštranco na knjigi.
Beatifikacija: Sv. Janez Pavel II. jo je 27. aprila 2003 razglasil za blaženo, papež Frančišek pa 17. maja 2015 za svetnico.
Goduje: 20. januarja.
Vir

V Casoriji [kasóriji] (blizu Neaplja, v Italiji), blažena Marija Kristina od Brezmadežne (Adelheida) Brando, devica, ki je svoje življenje posvetila učenju krščanskih dečkov. Ustanovila je Kongregacijo sester Žrtve zadoščevalk od Jezusovega Zakramenta, s čimer je zelo poživila češčenje svete Evharistije.
Vir

Adelaida Brando se je rodila v Neaplju 1. maja 1856 kot najmlajša od štirih hčera Giovannija Giuseppeja Branda, blagajnika Neapeljskega bančnega zavoda, in Concette Marrazzo. Istega dne je bila krščena v cerkvi San Liborio.
Ko je bila stara komaj dvanajst let, se je na božično noč leta 1868 pri jaslicah posvetila Bogu z zaobljubo večne deviškosti. Želela je vstopiti med sestre sakramentinke, vendar je naletela na nasprotovanje očeta, ki pa ji je dovolil, da se pridruži svoji sestri Mariji Pii, klarisinji v samostanu klaris, imenovanih Fiorentine, na ulici Chiaia v Neaplju. Toda huda bolezen jo je dvakrat prisilila, da je samostan zapustila.
Ko je okrevala, je leta 1875 vstopila med Večne častilke Jezusa v Najsvetejšem zakramentu (sakramentinke) v neapeljskem samostanu San Giuseppe dei Ruffi, naslednje leto pa je lahko oblekla redovno obleko in prejela ime Marija Kristina Brezmadežnega spočetja. Čaščenje Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, temelj njihove duhovnosti, je bilo njena največja želja, a Gospod je odločil drugače: zdravje jo je ponovno izdalo.
Leta 1877 se je kot gojenka umaknila v Terezijanski zavod v Torre del Greco; ko si je opomogla, se je vrnila v Neapelj. Skupaj z nekaj tovarišicami je živela najprej v stanovanju na salita Ventaglieri, nato v vico Montemiletto. Tudi njena sestra Marija Pia je morala zaradi bolezni zapustiti samostan; leta 1881 so jo poslali v Mugnano, kjer je ustanovila svetišče posvečeno Presvetemu Srcu Jezusovemu.
Sestro Marijo Kristino so duhovno vodili oče Ludvika iz Casorije (kanoniziran 2014), brat Michelangelo Longo (častitljiv od 2008) ter duhovnika Raffaele Ferraiolo in Polidoro Schioppa. Dne 22. novembra 1884 se je dokončno preselila v mestece Casoria pri Neaplju, kjer jo je s skupino sprejel kanonik Domenico Maglione.
Nekaj let pozneje, leta 1890, je zaradi naraščajočega števila mladih častilk kupila hišo dedičev Costa na ulici San Rocco in se tam s svojo skupnostjo nastanila, s čimer je izpolnila napoved očeta Ludovica: »Sredi tega mesta boš postavila osrednjo hišo.«
Tam je ustanoviteljica začutila potrebo po gradnji templja, posvečenega Jezusu v Najsvetejšem zakramentu, kjer bi čaščenje potekalo dan in noč brez prekinitve. Dne 19. februarja 1893 so položili temeljni kamen cerkve. Sebi je namenila majhno sobico, ki jo je imenovala »jamica«, z odprtino proti oltarju, da bi bila še tesneje povezana z Božjo Žrtvijo v tabernaklju.
Skupnost je poleg glavnega cilja – čaščenja – prevzela tudi nalogo kateheze in poučevanja otrok. Papeška odobritev je prišla 20. julija 1903; 16. avgusta je Inštitut dobil uradno ime Sestre darovanjske žrtve Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, 2. novembra pa so potekale večne zaobljube, tudi zaobljuba ustanoviteljice.
Svojim hčeram je tako razlagala njihov poseben poklic v Cerkvi:
»Jezus želi, da ga mi, ki nosimo ime Žrtve, zelo ljubimo. Mi moramo zadoščevati za žalitve, ki jih Jezus prejema od vsega sveta… Prejele smo veliko čast, da smo poklicane Žrtve zadoščevanja, in to moramo biti zares… Če pa ne gorimo od ljubezni do Boga, če z deli ne pokažemo, da je v nas resnična ljubezen, kako naj si drznemo pasti pred oltar in Gospodu reči, da zadoščujemo za druge?«
Mati Marija Kristina je hudo zbolela 14. januarja 1906. Po prejemu zakramentov je šest dni pozneje, 20. januarja, umrla; maja bi dopolnila petdeset let. Tako kot je živela, je tudi umrla – brez nadnaravnih znamenj, a z blagim nasmehom, ki je izžareval njen »da« Jezusovi volji.
Inštitut, ki ga je ustanovila v Casorii, se je razširil v številne druge hiše v Italiji in tujini. Njene hčere, ki se danes tako kot nekoč trudijo po poti kreposti, so po njenem svetlem zgledu postale večstoglava družina.
Ker je njen sloves svetosti vztrajal, so se odločili začeti postopek beatifikacije. Informativna faza je trajala od 1927 do 1940, 1. marca 1955 pa je bil izdan dekret o njenih spisih. Apostolska faza, po uvedbi postopka 4. maja 1972, je potekala od 1972 do 1973; potrditev obeh faz je bila 19. maja 1978. Positio super virtutibus je bila poslana Kongregaciji za zadeve svetnikov leta 1989. Po srečanju teoloških izvedencev 25. januarja 1994 in srečanju kardinalov ter škofov 3. maja 1994 je bil 2. julija 1994 razglašen dekret, ki je materi Mariji Kristini podelil naslov častitljiva.
Leta 1995 je potekal škofijski postopek o domnevnem čudežu, ki je bil potrjen z dekretom 20. decembra 2001. Beatifikacija je potekala v Rimu 27. aprila 2003 pod vodstvom papeža svetega Janeza Pavla II.
Kot drugi čudež za kanonizacijo je bil preučen primer Mariangele Di Mauro, ki je leta 2004 po dveh zunajmaterničnih nosečnostih lahko rodila sina Pasqualina, potem ko se je z zaupanjem priporočila molitvam blažene Marije Kristine, saj je bila nekdanja učenka sester Žrtev zadoščevanja. Z dekretom 17. septembra 2014 je bil dogodek priznan kot nepojasnljiv, kar je odprlo pot kanonizaciji.
Dne 17. maja 2015 je papež Frančišek na Trgu svetega Petra v Rimu uradno povzdihnil v čast oltarja vsej Katoliški cerkvi mater Marijo Kristino skupaj s še tremi blaženimi: sestro Marijo Alfonsino Danil Ghattas, sestro Giovanno Emilio De Villeneuve in sestro Marijo od Jezusa Križanega (Mariam Baouardy).
IT

Marija Kristina (Marie Christine) Brando se je rodila v Neaplju leta 1856. Zelo zgodaj je pokazala nagnjenost k pobožnosti. Govorila je: »Postati moram svetnica. Želim postati svetnica!« Leta 1876 je poskusila vstopiti k sakramentinkam, kjer je prejela ime sestra Marija Kristina Brezmadežnega spočetja. Toda po različnih poskusih redovnega življenja se je vrnila k svojemu prvotnemu načrtu, o katerem je dolgo razmišljala: v stanovanju, ki ga je najela, je leta 1876 skupaj z nekaj drugimi tovarišicami ustanovila skupnost, v kateri so uvedle neprekinjeno adoracijo. Imela je namreč gorečo ljubezen do Presvetega Srca in trpela zaradi žalitev, ki jih je Jezus prejemal v evharistiji, zakramentu njegove ljubezni, s strani kristjanov in celo duhovnikov. Želela je zadoščevati in popravljati; želela je tudi iti naproti bližnjemu, saj je menila, da bodo tisti, ki jim bo posredovana Božja ljubezen, sami postali častilci in bo Presveto Srce počaščeno. Tako se je vse vračalo k enemu samemu cilju: zadoščevanje. Prav tako je govorila, da sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega »dve veji, ki izhajata iz istega debla«.
Rast skupnosti je bila hitra kljub revščini, oviram in krhkemu zdravju ustanoviteljice. Po bivanju na več krajih so se sestre po nasvetu Michelangela iz Marigliana in svetega Ludvika iz Casorie nastanile v Casorii blizu Neaplja. Leta 1897 so izrekle začasne zaobljube. Dne 16. avgusta 1903 so prejele kanonično potrditev Svetega sedeža. Njihova kongregacija se imenuje »Sestre, žrtve zadoščevanja Jezusu v zakramentu«. Istega leta, 2. novembra, so izrekle slovesne zaobljube. Njihova ljubezen do Jezusa v zakramentu se je konkretno izražala v številnih dobrodelnih ustanovah: samostanih, internatih za dekleta, sirotišnicah, šolah.
Sestra Marija Kristina je v Casorii dala zgraditi cerkev z majhno votlino ob njej, ki je spominjala na Betlehem: tam je preživljala noči in od tam je lahko gledala in častila Najsvetejše. Umrla je leta 1906.
Ob njeni beatifikaciji je Janez Pavel II. redovnicam, ki so prišle počastit svojo ustanoviteljico, dejal: »Z naklonjenostjo se obračam k duhovnim hčeram Marije Kristine Brando, ki so od svoje ustanoviteljice prejele zahteven program življenja in cerkvenega služenja: združiti se s Kristusom, ki se v evharistiji daruje za človeštvo, ter posredovati svojo ljubezen do Boga v ponižni in vsakdanji službi bratom v stiski.«
FR

Adelaide Brando, najmlajša od štirih hčera, se je rodila v Neaplju 1. maja 1856 Giovanniju Giuseppu Brandu in Concetti Marrazzo. Istega dne je bila krščena v cerkvi San Liborio.
Pet dni po rojstvu je izgubila mater.
Dne 8. decembra 1864 je prejela prvo sveto obhajilo, 25. istega meseca pa je kot dvanajstletnica pred podobo Deteta Jezusa izrekla zaobljubo večne čistosti.
Ko je začutila poklic v posvečeno življenje, je izrazila željo, da bi vstopila med Sestre večnega češčenja Jezusa v Najsvetejšem zakramentu v Neaplju, vendar ji je oče to preprečil. Dobila pa je dovoljenje, da jo sprejmejo kot kandidatko klarise v samostanu Fiorentine, vendar je bila zaradi bolezni dvakrat prisiljena vrniti se domov na zdravljenje. Pri klarisah Fiorentinah je bila novinka sestra Marija Pia, sestra svete Marije Kristine (tudi pri Mariji Pii je bilo zdravje stalna težava in je morala pogosto odhajati domov, dokler ni v Mugnanu ustanovila Kongregacije frančiškanskih sester Presvetega Jezusovega srca ter zgradila cerkev, v katero so bili njeni zemeljski ostanki preneseni 14. aprila 1929).
Marija Kristina je leta 1871 vstopila v samostan Fiorentine v Chiaii, kjer je v njej dozorela misel na ustanovitev skupnosti adoratork. Ko je bila zaradi zdravja odpuščena iz omenjene ustanove, je po okrevanju vstopila v samostan sakramentink in 4. maja 1876 prejela redovno obleko ter vzela ime sestra Marija Kristina Brezmadežnega spočetja. Toda znova je zbolela in bila prisiljena zapustiti pot, ki jo je začela z velikim žarom. Ko je morala zapustiti tudi sakramentinke, je julija 1878, ko je stanovala pri Terezijankah v Torre del Greco, položila temelje novi redovni družini.
Sestra Marija Kristina Brando se je s svojimi sestrami preselila v Casorio (NA), najprej na posestvo Maglione, nato pa v današnjo materno hišo na ulici G. D’Anna, kjer je zgradila čudovit evharistični tempelj v neogotskem slogu. Dne 16. avgusta 1903 je inštitut prejel uradno ime »Žrtve zadoščevanja Jezusu v zakramentu«, danes »Kongregacija sester, žrtev zadoščevanja Jezusu v Najsvetejšem zakramentu«. Kongregacija je hitro rasla kljub gospodarski stiski, nasprotovanjem in krhkemu zdravju ustanoviteljice.
Inštitut se je širil z novimi članicami in hišami ter povsod izkazoval predanost evharistiji in skrb za vzgojo dečkov in deklic. Dne 20. julija 1903 je kongregacija prejela kanonično potrditev Svetega sedeža, 2. novembra istega leta pa je ustanoviteljica skupaj s številnimi sestrami izrekla večne zaobljube. Svojo posvetitev je živela velikodušno, z vztrajnostjo in duhovnim veseljem ter je služila kot vrhovna predstojnica z ponižnostjo, preudarnostjo in prijaznostjo, sestram pa je bila nenehen zgled zvestobe Bogu in poklicu ter gorečnosti za rast Kristusovega kraljestva.
Sveta je umrla pri petdesetih letih, 20. januarja 1906, in vstopila v večno življenje, ki si ga je vedno želela.
Njeno telo počiva v cerkvi, ki jo je dala zgraditi v Casorii, ob materni hiši kongregacije na ulici Gioacchino D’Anna.
Po naravi blaga in poslušna je v družini prejela trdno in bogato versko vzgojo ter kmalu pokazala jasne znake nagnjenosti k molitvi in zdržnosti. Privlačile so jo Božje reči, ljubila je samoto, pogosto je pristopala k zakramentu pokore in k svetemu obhajilu. Sprejemajoč nauk Odrešenika je pogosto ponavljala: »Postati moram svetnica, želim postati svetnica.« Jezusa je videla v evharistiji in čutila, da je njen kraj ob tabernaklju, da bi se skupaj z Jezusom–Hostijo darovala kot žrtev zadoščevanja in stalne sprave.
Posebej je gojila pobožnost do učlovečenja, do Kristusovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi bila duhovno in telesno bliže tabernaklju, je dala zgraditi celico, imenovano »grotticella«, ob cerkvi, ki jo je dala postaviti v Casorii. V tem prostoru je preživela vsako noč svojega življenja, sede na stolu, v bedenju in počitku, v družbi Jezusa v evharistiji. Močna je bila njena duhovnost zadoščevanja, ki je postala karizma inštituta. Med odlomki njene avtobiografije beremo:
»Glavni namen dela je zadoščevanje za žalitve, ki jih prejema Presveto Srce Jezusovo v Najsvetejšem zakramentu, zlasti za tolikšne nevljudnosti in malomarnosti, bogoskrunska obhajila, slabo prejete zakramente, zelo slabo poslušane svete maše, in kar najgloblje rani to presveto Srce, da se mnogi njegovi služabniki in mnoge njemu posvečene duše pridružujejo tem nehvaležnim in še bolj ranijo njegovo Srce … Večnim adoratorkam je Božje Srce zaupalo sladko in vzvišeno nalogo biti žrtve večne adoracije in zadoščevanja njegovemu Božjemu Srcu, strašno žaljenemu in zasramovanemu v Najsvetejšem zakramentu ljubezni.«
Iz karizme svetnice so nastali dekliški zavodi, vzgojni domovi, sirotišnice, notranje in zunanje šole. Tako postaneta očitni dve osi karizme, ki jo je mati Brando posredovala sestram žrtev zadoščevanja: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ki ju je svetnica opredelila kot »dve veji, ki izhajata iz istega debla«.
Mati Marija Kristina Brando je bila razglašena za blaženo na Trgu svetega Petra 27. aprila 2003 po odločitvi papeža svetega Janeza Pavla II.
Za svetnico je bila razglašena na Trgu svetega Petra 17. maja 2015 po odločitvi papeža Frančiška.
IT

Mati Marija Kristina Brando se je rodila v Neaplju 1. maja 1856 premožnima zakoncema Giovanniju Giuseppu in Marii Concetti Marrazzo, ki je umrla nekaj dni po rojstvu Božje služabnice.
Po naravi blaga in poslušna je v družini prejela trdno in bogato versko vzgojo ter kmalu pokazala jasne znake nagnjenosti k molitvi in zdržnosti.
Privlačile so jo Božje reči, bežala je pred posvetnimi nečimrnostmi, ljubila je samoto, pogosto je pristopala k zakramentu pokore in vsak dan k svetemu obhajilu. Sprejemajoč nauk Odrešenika (prim. Mt 5,48) je pogosto ponavljala: »Postati moram svetnica, želim postati svetnica.« Pri dvanajstih letih je pred podobo Deteta Jezusa izrekla zaobljubo večne čistosti.
Ko je začutila poklic v posvečeno življenje, je izrazila željo, da bi vstopila med sakramentinke v Neaplju, vendar ji je oče to preprečil. Dobila pa je dovoljenje, da jo sprejmejo kot kandidatko klarise v samostanu Fiorentine. Toda zaradi bolezni je bila dvakrat prisiljena vrniti se domov na zdravljenje. Ko je ozdravela, je dobila dovoljenje za vstop v samostan sakramentink. Leta 1876 je prejela redovno obleko in vzela ime sestra Marija Kristina Brezmadežnega spočetja. A tudi tam je zbolela in bila prisiljena zapustiti pot, ki jo je začela z velikim žarom.
V tistem trenutku je razumela, da je napočil čas, da uresniči ustanovo, h kateri se je že dolgo čutila poklicano. Tako je leta 1878, ko je stanovala pri Terezijankah v Torre del Greco, položila temelje novi redovni družini, ki danes nosi ime Kongregacija sester, žrtev zadoščevanja Jezusu v Najsvetejšem zakramentu. Ta je hitro rasla kljub gospodarski stiski, nasprotovanjem in krhkemu zdravju ustanoviteljice.
Po bivanju na različnih krajih se je skupnost po nasvetu Božjega služabnika Michelangela iz Marigliana in svetega Ludvika iz Casorie nastanila v Casorii blizu Neaplja. Novi institut je naletel na številne in težke preizkušnje, a je na mnoge načine izkusil Božjo previdnost ter prejel pomoč številnih dobrotnikov in duhovnikov, med katerimi izstopa duhovnik Domenico Maglione. Inštitut se je širil z novimi članicami in hišami ter povsod izkazoval predanost evharistiji in skrb za vzgojo dečkov in deklic.
Leta 1897 je Božja služabnica izrekla začasne zaobljube; 20. julija 1903 je kongregacija prejela kanonično potrditev Svetega sedeža, 2. novembra istega leta pa je ustanoviteljica skupaj s številnimi sestrami izrekla večne zaobljube.
Svojo posvetitev je živela velikodušno, z vztrajnostjo in duhovnim veseljem ter je služila kot vrhovna predstojnica z ponižnostjo, preudarnostjo in prijaznostjo, sestram pa je bila nenehen zgled zvestobe Bogu in poklicu ter gorečnosti za rast Kristusovega kraljestva.
Pot svetosti je prehodila z voljno in velikodušno pripravljenostjo ter je z Božjo milostjo neprestano napredovala v posnemanju Gospoda, v poslušnosti evangeliju in v krščanski popolnosti. Božja služabnica je 20. januarja 1906 vstopila v večno življenje, ki si ga je od mladosti goreče želela in se nanj skrbno pripravljala.

Duhovnost
Življenje matere Kristine je bilo vedno razsvetljeno s preprosto, trdno in živo vero, ki jo je hranila z poslušanjem Božje besede, s plodnim prejemanjem zakramentov, z vztrajno meditacijo večnih resnic in z gorečo molitvijo. Posebej je gojila pobožnost do učlovečenja, do Kristusovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi bila duhovno in telesno bliže tabernaklju, je dala zgraditi celico, imenovano po zgledu jaslic »grotticella«, ob cerkvi, ki jo je dala postaviti v Casorii. V tem prostoru je preživela vsako noč svojega življenja, sede na stolu, v bedenju in počitku, v družbi Jezusa v evharistiji.
Močna je bila njena duhovnost zadoščevanja, ki je postala karizma inštituta. Med ohranjenimi avtografskimi odlomki njene avtobiografije, napisane v poslušnosti duhovnemu voditelju, beremo:
»Glavni namen ustanove je zadoščevanje za žalitve, ki jih prejema Presveto Srce Jezusovo v Najsvetejšem zakramentu: zlasti za tolikšna nespoštovanja in malomarnosti, bogoskrunska obhajila, slabo prejemane zakramente, zelo slabo poslušane svete maše; in kar najgloblje rani to Presveto Srce, je dejstvo, da se tolikšni njegovi služabniki in številne njemu posvečene duše pridružujejo tem nehvaležnim in še bolj prebadajo njegovo Srce.
Presvetemu Srcu Jezusovemu je bilo všeč, da Večnim častilkam zaupa sladko in vzvišeno nalogo žrtev trajnega češčenja in zadoščevanja njegovemu Božjemu Srcu, strašno žaljenemu in zasramovanemu v Najsvetejšem zakramentu ljubezni.
Tistim častilkam, ki združujejo kontemplativno in dejavno življenje, Presveto Srce Jezusovo zaupa sladko nalogo žrtev ljubezni in zadoščevanja: ljubezni, ker jim je zaupana skrb za deklice.«
Iz tega drugega vidika so nato nastale ustanove, kot so dekliški zavodi, vzgojni domovi, sirotišnice, notranje in zunanje šole – vse v duhu zadoščevanja. Kajti ko se prinaša spoznanje Boga tja, kjer ga ne poznajo, se ga uči ljubiti in se bratom pomaga izogibati žalitev, ki jih je mati Kristina živela, da bi jih izprala.
Tako postaneta očitni dve osi karizme, ki jo je mati Brando posredovala sestram žrtev zadoščevanja: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ki ju je blažena opredelila kot »dve veji, ki izhajata iz istega debla«.
IT

Views: 27

sveti Neofit iz Niceje – mladenič mučenec

sveti Neofit iz Niceje - mladenič mučenecV Nicéji (v Bitíniji, v današnji Turčiji), sveti Neófit, mučenec.
Vir

O trpljenju svetega Neofita se je ohranilo več grških redakcij, vse — razen ene — še neobjavljene. Tem besedilom je treba dodati tudi panegirik, ki ga je izrekel Konstantin Akropolit.
Podatek bizantinskih sinaksarijev za 21. januar izhaja iz teh besedil in jasno kaže, kako malo verodostojnosti jim gre pripisati.
Po poročilu sinaksarijev je bil Neofit rojen krščanskim in pobožnim staršem, Teodorju in Fiorenci, ter je bil že od najnežnejših let napolnjen z Božjo milostjo. Pri devetih letih je bil v šoli vzor vsem svojim sošolcem. Golobica, ki je spregovorila s človeškim glasom in z njim govorila o duhovnih rečeh, je bila povod za njegov prvi čudež: njegova mati, ki je po naključju slišala te pogovore, je bila tako pretresena, da je umrla, Neofit pa jo je s svojimi molitvami obudil.
Vedno voden po golobici se je Neofit zatekel v votlino na gori Olimp. Pri petnajstih letih se je, po angelovem vodstvu, predstavil prefektu Deciju v času Dioklecijanovega preganjanja; ker je bil kristjan, so ga najprej pretepli, nato pa vrgli v razbeljeno peč. Ko je iz nje izšel nepoškodovan, so ga vrgli zverem, a je tudi to preživel. Nazadnje je bil obglavljen.
Češčenje svetega Neofita, omejeno na bizantinsko Cerkev, je ostalo neznano na Zahodu, dokler ga C. Baronio ni uvedel v Rimski martirologij pod 20. januarjem s kratkim hvalospevom, ki temelji na poročilu bizantinskih sinaksarijev.
IT

Neofit, sin krščanskih staršev Teodora in Florencije, je že pri devetih letih na čudežen način dajal hrano svojim sošolcem. Nekega dne je k njegovi postelji priletela golobica in mu spregovorila s človeškim glasom; mati, ki je to videla, je od groze umrla, vendar je po sinovih molitvah ponovno oživela. Neofit je nato, voden po tej golobici, odšel na Olimp v Bitiniji – današnji Uludağ – v neko votlino, iz katere je pregnal tam živečo divjo žival, in odtlej so ga angeli oskrbovali s hrano. Pri enajstih letih se je vrnil domov in razdal premoženje svojih staršev ubogim; pri petnajstih letih je pod vodstvom angela stopil pred upravitelja Decija in izpovedal svojo vero. Vse muke je prestal nepoškodovan, nazadnje pa je bil ubit z mečem. Leta 2014 so pri merilnem preletu ob obali jezera Íznik v mestu Íznik odkrili potopljene ostanke velike bazilike, ki je bila verjetno zgrajena kmalu po 1. nicejskem koncilu in jo danes imenujejo Neofitova bazilika.
DE

Ta svetnik, ki je v nežni mladosti prelil svojo nedolžno kri v stanovitnem izpovedovanju, v slavo Jezusovega imena in njegove Cerkve, se je rodil v Nikeji v Bitiniji in bil od svojih pobožnih krščanskih staršev Teodora in Florencije vzgojen v strahu Božjem. Njegovi mučeniški opisi ne navajajo ne časa rojstva ne leta smrti, verjetno pa je, da je po smrti staršev, nekje na začetku kakšnega preganjanja kristjanov, zapustil domače mesto. Dalj časa je prebival v votlini na odmaknjenem kraju, živel v molitvi in odpovedi, od zelišč in korenin, in bil v petnajstem letu starosti odkrit ter kot kristjan izročen poganskemu sodniku. Ta ga je pozval, naj daruje bogovom in tako obvaruje svoje telo pred mučenjem, a se je začudil, ko je pri dečku našel možato odločnost in resno zavrnitev njegove zahteve. Ko nanj niso naredile najmanjšega vtisa ne vabljive obljube ne zapeljive laskavosti, so mu rablji morali pokazati mučilna orodja, katerih strašen pogled je že najhladnokrvnejše može pripravil do odpada. Neustrašen in popolnoma zbran je mladi izpovedovalec vprašal, kako dolgo lahko trajajo muke in trpljenje pod temi orodji; ko je dobil odgovor, da so nekateri v mučenju vzdržali dva ali tri dni, je rekel: »Zaslepljeni norci! Kaj je nekaj kratkih dni trpljenja proti večnosti v nebesih pri Bogu? Tukaj je moje telo, mučite ga, razmesarite ga po volji: moj Jezus živi in vem, da me bo spet obudil k življenju.« Razjarjen nad krščanskim junaštvom dečka je sodnik ukazal, naj ga kruto bičajo; ko pa je Neofit med mučenjem večkrat izgovarjal Jezusovo ime in prosil Boga, naj ga šteje vrednega mučeniške smrti, je sodnik ukazal, naj ga vržejo divjim živalim, in ker se ga živali niso dotaknile, še v ogenj, iz katerega pa je izšel nepoškodovan in hvaleč Boga. Nazadnje je bil usmrčen z mečem in tako je njegova čista duša stopila med nebeške duhove.
DE

Neofit iz Niceje v Bitiniji se je rodil krščanskim staršem Teodoru in Florenciji ter je živel v času cesarja Dioklecijana (284–305). Že od najzgodnejšega otroštva je bil poln Božje milosti. Ko je bil star devet let, je bil nekoč v družbi drugih otrok, ki so bili žejni; medtem ko je molil pri vratih cerkve, je s prstom udaril ob skalo in iz nje je pritekla voda in mleko, kar je potešilo njihovo žejo in žejo množice, ki se je zbrala ob tem čudežu. Namesto da bi postal prevzeten zaradi Božje moči, ki se je razodela po njegovih molitvah, je Neofit ostal ponižen in si prizadeval skriti svoj krepostni način življenja. Kolikor bolj je skušal skriti svojo svetost, toliko bolj ga je Gospod razodeval kot posodo milosti.
Kmalu po tem dogodku je njegova mati Florencija neko noč molila, da bi spoznala, kaj Bog pripravlja za njenega sina. Nenadoma je videla golobico, ki je prišla z neba in sedla na Neofitovo prazno posteljo. Ko je vprašala, zakaj je golobica počivala na postelji njenega sina, je ta čudežno spregovorila s človeškim glasom: »Sveti Duh me je poslal, da bdím nad posteljo Neofita, da odženem vsak napad sovražnika in ohranim njegovo ležišče čisto in neomadeževano.« Za tem se je spustila neizrekljiva svetloba. Pretresena zaradi videnja in glasu je žena padla mrtva. Ko se je Neofit vrnil domov in izvedel od sosedov, da je mati umrla, ni žaloval kot tisti, ki nimajo upanja, ampak je potolažil očeta, ki je v solzah pritekel s polja. Nato je prijel mrtvo mater za roko in rekel: »Vstani, mati, saj je Gospod tako hotel; dovolj si spala.« Njena duša se je vrnila v telo in po okrevanju je vsem povedala, da je videla golobico nad Neofitovo posteljo. Tudi drugi so jo videli in slišali, kako je Neofitu naročila, naj zapusti dom in posveti svoje življenje Bogu.
Desetletni Neofit je vzel te besede k srcu in se z golobico odpravil na goro Olimp v Bitiniji, kjer je postal eden najmlajših puščavnikov v tisti pokrajini, ki je stoletja pozneje postala pomembno meniško središče. Pod vodstvom golobice je dosegel visoko gorsko točko in vstopil v votlino. Tam je naletel na strašnega leva, ki je mirno zapustil votlino, ko mu je otrok to ukazal. V tej votlini je Neofit živel v molitvi, postu in askezi, premišljeval o Božjih skrivnostih in se hranil z nebeškim kruhom, ki mu ga je prinašal angel.
Leto pozneje, ko je imel enajst let, je prejel nebeški ukaz, naj se vrne domov in pomaga staršem, ki so bili pri koncu življenja. V Niceji ni opustil puščavniškega načina življenja. Po smrti staršev je vse svoje premoženje razdal ubogim in se vrnil v svojo votlino.
Ko je imel petnajst let, mu je angel Gospodov naročil, naj se znova vrne v Nicejo, da bo dopolnil svoje življenje v slavnem mučeništvu. Z veseljem je šel in stopil pred krutega upravitelja Maksima v amfiteatru, kjer je preganjanje kristjanov sejalo strah po mestu. Tam je oznanil Kristusa kot pravega Boga in razkril neumnost malikovanja. Zaradi tega so ga zgrabili in začeli mučiti. Slečen do nagega je bil obešen na vrv in strgan z železnimi kavlji. Nato je prejel petsto udarcev s palicami in bil znova strgan. Ko so ga sneli, so mu rablji na rane nanesli kis in sol, da bi povečali bolečino. Medtem Neofit ni prenehal oznanjati evangelija svojim mučiteljem.
Ko je vse te muke prenašal z neomajno vero, so mu poškodovali in razmesarili vse ude, tako da ni ostal nepoškodovan noben del telesa. Tiran pa je obupal, ko je videl, da tudi po tolikšnem trpljenju ne more prisiliti mladeniča brez brade, da bi se odpovedal Kristusu in daroval malikom. Nato so ga odpeljali v Herkulov gimnazij, kjer so zakurili velik in strašen ogenj ter ga vrgli vanj za tri dni, da bi bil popolnoma sežgan. Vendar je Neofit po treh dneh stopil iz peči zdrav, nepoškodovan in niti ožgan. Nato so ga izročili trem divjim zverem, ki pet dni niso bile hranjene, toda kakor Adam v raju je Neofit ukrotil besnost medveda, leoparda in leva (istega leva, ki ga je srečal v svoji votlini). Tiran, ki je bil bolj brezumen kot nerazumna bitja, je nato ukazal, naj Neofitovo telo prebodejo z železnimi konicami, dokler ne umre. Čeprav je bil preboden s številnimi konicami, je Neofit stal pokončno in neustrašen. To je Maksima tako razjezilo, da je sam zgrabil sulico in jo zapičil v Neofitovo srce. Po teh neizrekljivih mukah je Neofit prejel venec mučeništva.
EN

Views: 19

sveti Henrik iz Uppsale – škof in mučenec

Rodil se je okoli leta 1110 v Angliji(?); umrl pa leta 1156 na Finskem.
Henrik je bil skupaj s papeškimi legati poslan v Skandinavijo. Po nekaterih izročilih je šel kot škof Uppsale s plemičem in kasnejšim kraljem Erikom na pohod na Finsko. Podvig je bil brez večjih uspehov. Henrik je ostal na Finskem, da bi oznanjal krščanstvo. Neki kmet po imenu Lalli, katerega je zaradi umora kaznoval s cerkveno kaznijo, ga je ubil s sekiro.
Henrika so posebno častili v 13. stoletju, kar so spodbudile legende o njem. V 14. stoletju je znana himna o njem kasneje je postala narodna himna. Častijo ga kot narodnega svetnika.
Njegov nekdanji tovariš iz papeževega poslanstva je postal papež Hadrijan IV., ki ga je leta 1158 razglasil za svetega.
Henrik pomeni “bogati varuh”.
Vir

(Sveti Henrik nosi naziv “škof Uppsale”, ker ga tako imenuje srednjeveška legenda, ki je želela dati avtoriteto finskemu misijonu, čeprav zgodovinski viri jasno kažejo, da Henrik nikoli ni bil škof Uppsale, ampak misijonar in prvi škof v Nousiainenu.)

Na Finskem, sveti Henrik, škof in mučenec, rojen na Angleškem, ki je prejel v vodstvo upsalsko Cerkev. Z vsemi močmi se je posvetil evangelizaciji Fincev; slednjič je bil kruto umorjen od morilca, katerega je, v skladu s cerkveno disciplino, poskušal spreobrniti.
Vir

sveti Henrik je živel v 12. stoletju in postal apostol Finske. Izvirajoč iz Anglije je deloval na Švedskem, kjer se je bojeval proti poganstvu, čeprav žal ne vemo natančno, kdaj je prispel v Skandinavijo. Okoli sredine 12. stoletja se pojavi kot škof v Uppsali, kjer naj bi po krajevnem izročilu posvetil novo stolnico, ki jo je dal zgraditi švedski kralj sveti Erik IX. Pozneje je spremljal kralja na križarskem pohodu, namenjenem pokristjanjevanju Finske, in ostal v deželi, da bi nadaljeval začeto delo. Ko je premagal tamkajšnje poglavarje, jih je prisilno krstil pri izviru Kuppis blizu Åba. O njegovem misijonskem delovanju je bilo sicer ohranjenih le malo podatkov: po izročilu naj bi prišel vse do vasi Ylistaro v pokrajini Kumo, kjer še danes stojijo razvaline hiše, v kateri naj bi sveti škof pridigal.
Sveti Henrik je našel smrt že prvo zimo po prihodu na Finsko, in sicer po rokah domačina po imenu Lalli, kateremu je naložil pokoro zaradi prejšnjega umora. Uboj se je zgodil v močvirju Kjulo, po legendi pa naj bi Lalli odrezal tudi škofov palec, na katerem je bil prstan z vrezanim pečatom. Spomladi so prst s prstanom našli na kosu plavajočega ledu, slepec pa je takoj spregledal, ko si je oči pomazal s to relikvijo. Kapitelj stolnice v Åbu je sprejel in še danes uporablja za svoj poseben pečat podobo prsta s prstanom.
sveti Henrik naj bi svojo smrt vnaprej napovedal in naročil svojim spremljevalcem, naj njegovo truplo privežejo na par volov; kjerkoli bi ga živali naključno odvlekle, naj ga tam pokopljejo in postavijo cerkev. Tako se je zgodilo pri Nousiainenu, a so njegove posmrtne ostanke pozneje položili v dragocen relikviarij in jih prenesli v novo stolnico v Åbu. Med rusko okupacijo Finske je car Peter I. leta 1720 dal relikviarij odpeljati v Rusijo, kjer je nato izginil. Njegov prvotni grob v cerkvi v Nousiainenu pa je še naprej veljal za sveti kraj, tako da so po stoletjih tam postavili spomenik s podobo svetnika in prizori iz njegovega življenja.
Uradno se zdi, da sveti Henrik iz Uppsale nikoli ni bil kanoniziran, vendar se mu je že od nekdaj pripisoval naziv »sveti«. Kot posebni zavetnik Finske je imel praznika 20. januarja in 18. junija, njegova podoba pa je bila postavljena v številnih finskih in švedskih cerkvah. Danes je krščanstvo na Finskem razdeljeno med katolištvo, luteranstvo in pravoslavje, vendar se je že pred časom uveljavila navada, da se vsako leto 20. januarja – praznik, ki previdnostno pade v Teden molitve za edinost kristjanov – ekumenska delegacija iz Finske odpravi na obisk k rimskemu škofu.
IT

Biografski podatki o Henriku, znanem tudi kot Henrik Finski, so precej nepopolni: bil je rojen v Angliji in morda je pripadal družini kardinala Niccolòja Breakspeara, ki je kot Hadrijan IV. (1154–1159) postal edini angleški papež. Leta 1151 je bil Niccolò poslan v Skandinavijo kot papeški legat z nalogo, da reorganizira Cerkvi na Norveškem in Švedskem ter odpravi različne zlorabe; leto pozneje je posvetil Henrika, ki ga je spremljal, za škofa v Uppsali na Švedskem. V tistem času so poganski Finci začeli izvajati vrsto vpadov na Švedsko, kar je povzročilo kazensko odpravo svetega Erika, švedskega kralja, ki je bila počaščena z imenom »križarski pohod« in v kateri je sodeloval tudi Henrik. Erik je Fincem ponudil mir v zameno za njihovo spreobrnitev v krščanstvo, vendar so to zavrnili; v veliki bitki, ki je sledila, so zmagali Švedi. Erik se je vrnil na Švedsko, potem ko je vzpostavil zvezo med državama, ki je trajala do 14. stoletja, medtem ko je Henrik ostal tam, da bi krstil del poraženih Fincev, prisiljenih priznati krščanstvo kot najmočnejšo vero, ter nadaljeval misijonsko delo, katerega središče je bila cerkev, zgrajena v Nousiainenu.
Nekaj let pozneje naj bi umrl nasilne smrti po rokah Lallija, trdega spreobrnjenca. Ker ga je Henrik izobčil zaradi umora švedskega vojaka, se je Lalli v besu prežeč spravil nanj in ga ubil s sekiro. Izročilo ta dogodek umešča na otok Kirkkossaari na jezeru Klujo, čeprav obstajajo različne pripovedi o njegovi smrti. Henrik je bil pokopan v Nousiainenu in kmalu so se razširila poročila o čudežih, ki naj bi se zgodili na njegovem grobu. Izročilo, po katerem naj bi ga kanoniziral sam papež Hadrijan IV., je neutemeljeno. Priznan pa je bil kot nebeški zavetnik Finske.
Leta 1296 mu je bila po buli o odpustkih papeža Bonifacija VIII. posvečena stolnica v Åbu (danes Turku, pristaniško mesto v jugozahodni Finski), kamor so leta 1300 prenesli njegove relikvije. Pogosto je bil upodobljen v freskah srednjeveških finskih cerkva, kjer je včasih prikazan, kako tepta svojega morilca. Je tudi osrednji motiv posebne spominske plošče iz čudovitega brona, postavljene nad njegovim prvotnim grobom v Nousiainenu in ohranjene do danes. Izdelana je bila v Flandriji leta 1370 in je sestavljena iz osrednje plošče ter dvanajstih stranskih ploščic, ki živo prikazujejo njegovo življenje in čudeže. Henrik je bil uvrščen tudi med angleške mučence v Angleškem kolegiju v Rimu, kjer se pojavlja na slikah iz 16. stoletja, ki prikazujejo angleške svetnike in mučence. V stolnici v Uppsali je še vedno ohranjen cikel srednjeveških fresk o njegovem življenju. Leta 1720 so Rusi njegove relikvije odstranili iz Åba. Njegov kult se je razširil na Švedsko in Norveško, njemu pa je bila posvečena tudi vsaj ena angleška kapela. Finska praznuje prenos njegovih relikvij 18. junija, prej pa je obhajala njegov god 20. januarja; danes je splošno sprejet švedski datum 19. januarja.
IT

Henrik je bil po izročilu posvečen v škofa in leta 1152 skupaj s papeškim legatom – poznejšim papežem Hadrijanom IV. – poslan kot oznanjevalec vere v Skandinavijo. Leta 1155 naj bi se z plemičem in poznejšim kraljem Erikom odpravil na križarski pohod na Finsko – verjetno v severni del province Varsinais-Suomi, v kraj Kalanti, ali v območje Ala-Satakunta, ki je bilo že pod krščanskim vplivom, z župnijami Kokemäki, Köyliö in Nousiainen. Izročilo, da je deloval kot škof v Uppsali – torej še v stari stolnici – v tamkajšnjih škofovskih seznamih nima opore. Podvig ni prinesel večjega uspeha. Henrik je nato ostal na Finskem, da bi tam še naprej širil krščanstvo. Po izročilu ga je ubil kmet po imenu Lalli, ki ga je Henrik zaradi umora želel kaznovati s cerkvenimi kaznimi; na ledu jezera Köyliö naj bi ga udaril s sekiro.
Henrikovo češčenje je bilo posebej razširjeno v 13. stoletju, zlasti zaradi močno olepšanih legend. Njegove kosti so najprej prenesli v Nousiainen, nato pa okoli leta 1294 v novo zgrajeno stolnico v Åbu – današnjem Turkuju –, kjer je češčen v kenotafu, oblikovanem okoli leta 1429. Himna svetega Henrika, nastala v 14. stoletju, je bila prva narodna himna dežele. Henrik je bil na Finskem, tako pred reformacijo kot še po njej, zelo čaščen kot narodni svetnik. Edina domnevno pristna relikvija je bila leta 2000 vstavljena v glavni oltar škofijske cerkve sv. Henrika v Helsinkih.
Kanonizacija: Papež Hadrijan IV. – domnevno njegov nekdanji tovariš – naj bi Henrika razglasil za svetnika že leta 1158.
Zavetnik Finske.
DE

Sveti Henrik iz Uppsale, znan tudi kot Henrik Finski, Henrik Švedski, Heikki … ali Henrik …, je bil v Angliji rojeni katoliški svetnik, ki je odigral pomembno vlogo pri pokristjanjevanju Skandinavije. Henrik se je rodil v Angliji in se pozneje preselil v Rim, kjer se je vključil v cerkveno delo. Tam je pritegnil pozornost kardinala Nicholasa Breakspeara, ki je pozneje postal papež Hadrijan IV. Navdušen nad Henrikovo pobožnostjo in predanostjo veri je kardinal Breakspear Henrika vključil v misijon za evangelizacijo Skandinavije.
Leta 1148 je Henrik spremljal kardinala Breakspeara na poti v Skandinavijo, zlasti na Švedsko in Norveško. Njegovo poslanstvo je bilo oznanjati krščansko vero v pokrajini, ki je bila tedaj še pretežno poganska. Na Švedskem je Henrik postal tesen prijatelj in svetovalec kralja svetega Erika, ki si je sam goreče prizadeval za širjenje krščanstva. Leta 1154 se je Henrik pridružil kralju Eriku v boju proti finskim piratom ter jim ponudil prijateljstvo in možnost sprejeti krščanstvo. Finci so se odločili za boj, a so bili nazadnje poraženi. Henrik se ni vdal in je svojo pozornost usmeril v evangelizacijo na Finskem.
V Nousiainenu na Finskem je zgradil cerkev, ki je kmalu postala središče njegovega misijonskega delovanja. Posvetil se je oznanjevanju evangelija in spreobračanju finskega ljudstva. Zaradi svoje predanosti in sposobnosti, da je ljudem približal Kristusovo ljubezen, si je hitro pridobil številne privržence.
Tragično je Henrikovo življenje prekinilo mučeništvo: ubil ga je finski mož po imenu Lalli. Henrik je Lallija izobčil zaradi umora švedskega vojaka, kar je pri Lalliju povzročilo silovit bes. V izbruhu jeze je Lalli Henrika med mašo udaril s sekiro in ga ubil. Legenda pripoveduje, da je Lallija po dejanju preganjalo kesanje in da je živel življenje, polno trpljenja; miši naj bi ga neprestano nadlegovale kot oblika pokore za napad na svetnika.
Sveti Henrik iz Uppsale je v umetnosti pogosto upodobljen kot škof, ki je umorjen med mašo ob mladem kralju svetem Eriku, ali kot škof, ki ga ubije mož s sekiro. Druga pogosta upodobitev ga prikazuje, kako tepta Lallija, kar simbolizira zmago dobrega nad zlom.
Henrik je bil leta 1158 razglašen za svetnika s strani papeža Hadrijana IV. v priznanje njegovega mučeništva in izjemnega prispevka k širjenju krščanstva v Skandinaviji. Čaščen je kot zavetnik Finske in se ga kliče na pomoč proti nevihtam. Njegova godova sta 20. januar in 18. junij, ko se obhaja prenos njegovih relikvij.
Po smrti so njegovo telo pokopali v Nousiainenu na Finskem. Leta 1300 so njegove relikvije prenesli v Turku. Leta 1720 so jih žal odnesle ruske čete. Življenje in mučeništvo svetega Henrika iz Uppsale ostajata navdih kristjanom, ki želijo oznanjati evangelij in vztrajati v veri tudi sredi preizkušenj. Njegova predanost evangelizaciji in zvestoba krščanskemu poslanstvu sta pustili trajen pečat v Cerkvi in med finskim ljudstvom.
EN

Po izročilu je bil rojen v Angliji in je od nedoločenega časa živel v Rimu. Od tam je bil poslan na misijonsko pot v Skandinavijo, kamor je spremljal papeškega legata, kardinala Nikolaja Breakspeara, poznejšega papeža Hadrijana IV. Verjetno leta 1152 ali nekoliko prej sta prispela na Švedsko; domneva se, da je tam Henrik od papeškega legata prejel škofovsko posvečenje in bil imenovan za škofa v Uppsali. Po krajevnem izročilu je tam posvetil novo stolnico, ki jo je dal zgraditi švedski kralj Erik IX.. Kot škof je spremljal kralja na križarskem pohodu na Finsko. Med to odpravo naj bi Henrik napovedal svojo smrt in svojim ljudem naročil, naj po njegovi smrti njegovo telo naložijo na voz, ki ga bo vlekel par volov; kjerkoli se bosta ustavila, naj ga tam pokopljejo in pozneje postavijo cerkev.
Škof Henrik je bil umorjen na zamrznjeni vodni gladini pri Kjulu (Köyliö) na Finskem. Morilec je bil Lalli, kateremu je škof zaradi prejšnjega umora naložil pokoro. Henrika je ubil s sekiro in mu odsekal tudi prst s škofovskim prstanom. Po legendi je k najdbi mrtvega škofa pripomogel krokar, zato je postal eden njegovih atributov. Ob spomladanskem taljenju so v plavajočem ledu našli tudi prst s prstanom. Po njegovi želji so Henrikovo telo prepeljali v Nousiainen, kjer je bil pokopan. Pozneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v novo stolnico v Åbu, od koder naj bi jih med okupacijo leta 1720 odnesli v Rusijo. Kje so se izgubile, ni znano.
CZ

Sveti Henrik (fi. pyhä Henrik, lat. Sanctus Henricus) se je rodil okoli leta 1100 (?) v Angliji. Domnevno je bil v domovini posvečen v duhovnika in je tam deloval nekaj časa, preden se je preselil v Rim. Po Legenda nova iz poznega 15. stoletja je spremljal kardinala Nikolaja Breakspeara na poti na Norveško in Švedsko v letih 1152/53.
Nikolaj Breakspear je bil prvotno reven angleški menih, ki je pozneje postal kardinal in nazadnje papež Hadrijan IV. (1154–1159). Pripoveduje se, da je dejal, da odkar je zapustil svoj samostan v Angliji, ni imel niti enega veselega dne, ker je moral videti toliko nesreče. Leta 1152 je bil poslan na Norveško in Švedsko kot papeški legat. Obiskati je moral Nidaros (Trondheim) ob ustanovitvi novega nadškofijskega sedeža in prvemu norveškemu nadškofu Jonu Birgerssonu izročiti palij, znamenje nadškofovske časti, ki je pomenilo tudi, da sta Norveška in Islandija prešli pod Nidaros, ne več pod danski nadškofijski sedež v Lundu. Iz Nidarosa je Nikolaj nadaljeval pot v Anslo (= Oslo), kjer je posvetil stolnično šolo.
Od tam je jeseni 1153 nadaljeval v Linköping na Švedskem. Na cerkvenem zboru tam je bilo odločeno, da se v Uppsali ustanovi nadškofijski sedež, vendar je bil zaradi sporov med švedskimi velikaši dejansko ustanovljen šele leta 1164. Verjetno je bil Henrik v kardinalovem spremstvu in ga je Nikolaj pred odhodom v Linköpingu posvetil za škofa v Uppsali. Henrik se je spoprijateljil s svetim kraljem Erikom IX. (ok. 1150–ok. 1160), ki je imel rezidenco prav tako v Uppsali, in nekatere vire navajajo, da je prav on poklical Henrika za četrtega škofa Uppsale.
Danes pa dvomimo, da je bil Henrik res škof v Uppsali, saj v času Erikove vladavine ni nobene sledi o škofu s tem imenom. Zgodnje faze zgodovine škofije so nejasne vse do nadškofa Stefana, ki je bil leta 1164 imenovan za prvega nadškofa. V Incerti scriptores Sueci chronicon primorum in ecclesia Upsalensi archiepiscoporum, kroniki o uppsalskih nadškofih iz zgodnjega 15. stoletja, je omenjen neki Henrik pred Coppmannusom in Stefanom, a po Sveriniusu (ki je verjetno tisti »Siwardus«, omenjen v nemških virih 1141/42), Nikolaju in Swenu. Kronika poleg imena navaja le, da je umrl kot mučenec in da je bil pokopan na Finskem v stolnici v Turkuju.
Srednjeveški Annales Suecici Medii Aevi in legenda iz 13. stoletja o svetem Botvidu iz Södermanlanda († ok. 1100) omenjata nekega Henrika kot škofa Uppsale (Henricus scilicet Upsalensis) leta 1129, ko je sodeloval pri posvetitvi svetnikove nove cerkve. Očitno gre za istega škofa Henrika, ki je padel v bitki pri Foteviku leta 1134, ko je po izgonu iz Švedske bojeval na strani Dancev. V vseh švedskih škofovskih kronikah je prezrt, razen če ni isti Henrik, ki je bil pozneje prestavljen v leto 1150.
V času kralja Erika je bila Finska vzhodna provinca Švedske, a poganski Finci so vdirali na švedsko ozemlje. To je spodbudilo kralja Erika, da je pripravil kazensko odpravo, ki so jo opravičevali s tem, da so jo imenovali križarski pohod. Evropa je bila tedaj navdušena nad križarskimi pohodi. Skupaj s svojim zvestim prijateljem in sodelavcem, škofom Henrikom iz Uppsale, je Erik leta 1155 (1154? 1157?) iz Uppsale odšel proti poganskemu območju v jugozahodni Finski z vojsko. Njihov namen je bil nedvomno okrepiti švedske interese na tem območju, deloma pa tudi opraviti misijonsko delo. Leto je negotovo, kar dokazuje dejstvo, da so 700-letnico prihoda na Finsko obhajali leta 1857, 850-letnico pa leta 2005.
Finska je bila pokristjanjena tako z vzhoda kot z zahoda: z vzhoda prek trgovcev in menihov iz Novgoroda, z zahoda prek Švedske. Obe vplivni smeri se zaradi redke poseljenosti nista mogli srečati. Nedvomno je bilo pogansko območje v jugozahodni Finski tisto, proti kateremu sta se odpravila Erik in Henrik. Erik je ponudil mir, Henrik pa krščansko vero, a Finci so oboje zavrnili. V bitki, ki je sledila, so Finci izgubili, in pripoveduje se, da je kralj Erik jokal nad svojimi padlimi sovražniki, ker so umrli nekrščeni. Poražene Fince je Henrik krstil pri izviru v Kuppisu (fi. Kupittaa) pri Åbu (Turku). Zveza med državama je trajala do leta 1809, ko je Finska postala veliko vojvodstvo pod rusko oblastjo. Samostojna država je postala 6. decembra 1917.
Erik se je vrnil na Švedsko, škof Henrik (fi. piispa Henrik) pa naj bi nadaljeval svoje delo kot prvi škof Finske. Legenda pripoveduje, da je bil Henrik bolj pripravljen živeti kot misijonar kot pa visoki cerkveni dostojanstvenik. Sekvenca k Henrikovi maši iz okoli leta 1300 opisuje tri etape njegovega življenja: rojen v Britaniji, kot misijonski škof odide v Uppsalo in od tam na Finsko »da bi umrl v boju na finski zemlji za dobro stvar«. Zgradil je majhno cerkev v Nousisu (fi. Nousiainen), ki je postala središče njegovega dela.
Henrikova uradno sprejeta legenda ali Vita je bila napisana konec 13. stoletja, vendar vsebuje malo konkretnih podatkov. Konča se s pripovedjo, da je spreobrnjeni kmet Lalli ubil švedskega vojaka, Henrik pa mu je naložil strogo pokoro kot pogoj za ponovno prejemanje obhajila. Kmet se je tako razjezil, da je Henrika ubil s sekiro. To se je zgodilo 20. januarja okoli leta 1156 (1160?), tradicionalno na cerkvenem otoku (Kirkkosaari) ali Henrikovem otoku v jezeru Kjulo (Köyliö), čeprav obstajajo različne pripovedi o njegovi smrti. Zgodovinarji zgodnjega 20. stoletja so se strinjali z letoma 1155 za križarski pohod in 1156 za Henrikovo smrt, a zgodovinarji iz različnih obdobij so predlagali tudi druga leta med 1150 in 1158.
Ljudska različica Henrikove smrti se ohranja v baladi Biskop Henriks død (Piispa Henrikin surmavirsi), verjetno iz 13. stoletja, zapisani šele v 17. stoletju. Pripoveduje, da je bil škof Henrik na poti skozi Satakunto s spremstvom, ko so na smučeh prišli do Lallijeve hiše, a njega ni bilo doma. Njegova žena Kerttu je zavrnila dati škofu in spremstvu kruh in pivo, ki sta ju prosila. Henrik je vztrajal, da običaj zahteva, da jim postreže. Ko je odšel, ji je bogato plačal za vse, kar so dobili. Ko se je Lalli vrnil domov, je Henrik že odšel. Kerttu ga je tedaj lažno obdolžila, da si je vzel, kar je hotel, brez plačila. Lalli je pobesnel, si nadel smuči in se pognal za Henrikom. Ujel ga je na ledu jezera Kjulo v jugovzhodni Finski in ga ubil.
Legenda daje morilcu zasluženo kazen: Lalli si je nadel škofovo kapo iz medvedjega kožuha in se hvalil, da je ubil medveda. Ko pa si je kapo snel, se je prilepila na kožo in lasišče, tako da se mu je odtrgala skalp. Tradicija pripoveduje, da je Lalli živel še eno leto, v tem času pa so ga neprestano napadale miši, ki so ga hotele požreti. Nazadnje je pobegnil na visoko drevo, a so miši pogrizle deblo, drevo je padlo, Lalli in miši pa so se utopili. Jezero se še danes imenuje Hiirijärvi (Mišje jezero).
Legenda pripoveduje tudi, da je Lalli poskušal ukrasti škofov prstan, a ga ni mogel sneti, zato je odrezal prst. Prstan je padel v sneg in izginil. Folklora pravi, da ga je mogoče videti v jasni vodi jezera Kjulo, a ga ni mogoče doseči.
Po Henrikovi smrti so njegovi služabniki sledili njegovim navodilom, saj je slutil, da bi lahko bil ubit. Pred krsto so vpregli par volov in ju pustili, da gresta, kamor hočeta. Najprej sta se ustavila v Repoli, kjer so postavili kamniti križ. Nato sta se ustavila na hribu Moisio, kjer so zgradili kapelo. Nazadnje sta se ustavila v Nousiainenu. Tam so škofa pokopali in nad njegovim grobom zgradili cerkev. Pri njegovem grobu so se dogajali čudeži.
Henrikovi Vita je sledila lokalna zbirka Miracula, seznam enajstih čudežev, ki naj bi se zgodili po njegovi smrti. Razen enega švedskega duhovnika iz Skare, ki naj bi dobil bolečine v trebuhu, ker je zasmehoval Henrika, so se vsi drugi čudeži zgodili na Finskem. Prvi je čudež o Lallijevi izgubi skalpa. Devet drugih:
– Slepi starec je prišel lovit ribe na Kjulo. Njegov vnuk je videl krokarja, ki je kljuval po ledeni plošči. Ko sta se približala, sta našla prst z zlatim prstanom. Ko si je starec z njim pogladil oči, je takoj spregledal.
– Na posestvu Kajsala je umrl sin gospodarjev. Ko so ga ovijali, so starši prosili svetega Henrika za pomoč. Mladenič je vstal in oživel.
– Enako se je zgodilo Luciji, hčerki kmeta Antona iz Vema (Vehmaa). Po molitvi k svetemu Henriku je oživela.
– Cerkovnik Inge je izgubil hčer zaradi bolezni. V sanjah mu je bilo naročeno, naj prosi svetega Henrika. Ko je to storil, je deklica vstala zdrava.
– Bolna žena je bila ozdravljena v Sastamali.
– Frančiškan Erlend je bil ozdravljen glavobola.
– Slepa žena je spregledala v Kyröju.
– Moški z ohromelo nogo je spet hodil v Kyröju.
– Skupina ribičev iz Kumoja (Kokemäki) je preživela nevihto.
Večina različic Henrikove legende vsebuje izbor teh čudežev. Henrik je bil zgodaj priznan kot zavetnik Finske in ustanovitelj Cerkve v državi, vendar tradicija, da ga je papež Hadrijan IV. formalno kanoniziral leta 1158, nima temelja. Ta trditev izvira iz pozne publikacije Johannesa Vastoviusa iz leta 1623 in velja za izmišljeno. Na Henrikovem otoku je bila v 14. stoletju zgrajena kapela.
Henrik in njegov križarski pohod na Finsko sta bila vključena tudi v legendo o kralju Eriku. Najstarejša ohranjena različica Erikove legende iz okoli 1270 pa ne vsebuje nobenih podatkov o Henriku ali križarskem pohodu. Dodatek k Västgötalagen iz zgodnjega 13. stoletja, ki opisuje Erikova dejanja, prav tako ne omenja Henrika. Oboje se prvič pojavi v različici iz leta 1344. Še v 1470-ih Chronica regni Gothorum, kronika švedske zgodovine, ignorira križarsko legendo.
Ko se je krščanstvo širilo, je Finska konec 13. stoletja postala škofija v uppsalski cerkveni provinci, sprva s sedežem v Nousiainenu. Leta 1229 je bil sedež s papeževim dovoljenjem prestavljen v Korois (Koroinen) ob reki Aurajoki. Leta 1300 je postal škofijski sedež Åbo/Turku.
Henrikova legenda, najpomembnejši vir biografskih podatkov, je bila verjetno napisana najpozneje v 1280-ih ali 1290-ih za posvetitev stolnice v Turkuju leta 1300, ko naj bi bile Henrikove relikvije prenesene iz Nousisa/Nousiainena. Tradicija pravi, da se je to zgodilo 18. junija 1300 (1292?). Toda v odpustkovni listini papeža Bonifacija VIII. iz leta 1296 je turkujska stolnica imenovana »cerkev Marije in svetega Henrika«, kar pomeni, da je bila skrinja z relikvijami (in s tem implicitna kanonizacija) že prej. Okoli leta 1300 je bilo napisano oficij za Henrikov god, ki vključuje legendo. Nekaj čudežev je bilo dodanih. V daljšem dokumentu kapitlja iz leta 1291 ni nobene omembe Henrika, čeprav omenja stolnico in volitve novega škofa. Papeško pismo Nikolaja IV. iz leta 1292 omenja Devico Marijo kot edino zavetnico Turkuja.
Zanimivo je, da je prvi kanonično izvoljeni škof Turkuja, Johannes (1286–1289), po treh letih postal nadškof Uppsale. Prejšnji škofi (Bero, Ragvald, Kettil) so bili očitno imenovani s strani švedskega kralja. Leta 1284 je bil kraljev brat imenovan za vojvodo Finske, kar je zmanjšalo škofovo prejšnjo avtoriteto. Johannesa je nasledil škof Magnus (1291–1308), rojen na Finskem.
Prvič je Henrik omenjen v zgodovinskih virih leta 1298, skupaj s kraljem Erikom, v dokumentu s provincialne sinode v Uppsali v Telge. Erik in Henrik sta omenjena kot mučenca, h katerima se je treba zatekati zaradi razmer v Kareliji, s čimer je bil njun domnevni križarski pohod povezan z novimi ekspedicijami proti Novgorodu. Vojna med Novgorodom in Švedsko za nadzor nad Karelijo se je začela leta 1293. Prva upodobitev Henrika v pečatu škofa Turkuja je iz leta 1299. Naziv »škof Åboja« (episcopus Aboensis) se prvič pojavi v papeškem pismu leta 1259; prej so bili škofi imenovani »škof Finske« (episcopus Finlandensis), kar je tudi Henrikov najprimernejši naslov.
Središče Henrikovega kulta je po prenosu relikvij postala turkujska stolnica. Kult se je počasi širil po Švedski. Leta 1344 v uppsalski stolnici ni bilo nobenih Henrikovih relikvij, in kult je bil redkost zunaj turkujske škofije v 14. stoletju. Samostan Vadstena pri Linköpingu je imel pomembno vlogo pri širjenju legende na Švedskem v zgodnjem 15. stoletju. V Uppsali njegov god ni nikoli dobil najvišje stopnje (totum duplex)
NO

Sveti Henrik je znan kot prvi škof na Finskem. Najverjetneje je bil rojen v Angliji. V času vladavine kralja Erika Svetega je škof Henrik očitno deloval kot misijonski škof na območju Baltskega morja. Živel je v Uppsali in si prizadeval z vso vnemo utrditi krščanstvo na območju, ki mu je bilo zaupano. V tej nalogi je sodeloval tudi v križarskem pohodu, ki ga je kralj leta 1155 vodil na Finsko.
Ko se je kralj z vojsko vrnil domov na Švedsko, je škof Henrik ostal na Finskem, da bi nadaljeval z urejanjem cerkvenega življenja, vendar naj bi po izročilu že naslednjo zimo po križarskem pohodu (20. januarja 1156) umrl kot mučenec. Po tradiciji ga je na ledu jezera Köyliö ubil kmet Lalli, ki je bil zaradi umora obsojen na cerkveno pokoro. Druga ljudska pripoved pa navaja, da so bili morilci trije: Lalli, Pentti in Olli.
Škof Henrik je bil pokopan v cerkvi v Nousiainenu, od koder so njegove zemeljske ostanke 18. junija 1300 prenesli v turkujsko stolnico.
Na majhnem otoku na kraju umora je bila verjetno v 14. stoletju zgrajena spominska kapela, zaradi katere se otok še danes imenuje Kirkkokari (»cerkvene čeri«). Kapela je sčasoma razpadla in danes so od nje ohranjeni le še nekateri kamni ter skoraj povsem strohneli leseni ostanki.
Ta Kirkkokari na jezeru Köyliö je v srednjem veku postal priljubljeno romarsko središče, in tudi danes finski katoličani sredi junija tja romajo, da bi počastili spomin svetega Henrika in se zahvalili Bogu za vse dobro, kar je po škofu Henriku in njegovih naslednikih storil za Finsko in finsko ljudstvo. Na otoku stojita granitni spomenik in oltar.
Prvi dokument, v katerem je Henrik omenjen kot svetnik, je pismo papeža Bonifacija VIII. iz leta 1296. Henrika so začeli najprej častiti kot nebeškega zavetnika turkujske stolnice, postopoma pa vse finske Cerkve in naroda. Njegov spomin obhajajo 19. januarja v vseh katoliških cerkvah nordijskih držav, na Finskem kot praznik.
Ena relikvija svetega mučeniškega škofa Henrika se nahaja v glavnem oltarju katedrale svetega Henrika v Helsinkih.
FI

O relikvijah in himni sv. Henrika iz Uppsale

 

Views: 16

blaženi Benedikt Ricasoli iz Coltibuona – plemič, menih in puščavnik

Blaženi Benedikt Ricasoli  se je rodil okoli leta 1040 v Italiji; umrl pa leta 1107.
Vzgojen je bil v  valombroškem samostanu, ki so ga ustanovili njegovi starši. Živel je na bližnjem griču kot puščavnik.
Že leta 1051 so menihi tam zasadili prvi vinograd na tem področju. Danes od tam prihaja znano biološko vino.
Vir

V Coltibuoni [koltibvóni] (v Toskáni), blaženi Benedikt Ricasoli, puščavnik iz Kongregacije valombrozijancev.
Vir

Rodil se je v vasi Montegrossi v škofiji Fiesole okoli leta 1040, in potem ko je dolgo živel v svetu, je okoli leta 1093 vstopil v samostan Coltibuono, ki je bil pred kratkim podarjen vallombrosanskim menihom. Kasneje je s soglasjem opata odšel živet v bližnjo puščavniško celico, imenovano Castel­laccio, kjer je med velikimi pokorami umrl 20. januarja 1107. Pokopan je bil v križnem hodniku samostana Coltibuono, od koder so njegovo telo 20. maja 1430 prenesli v cerkev, pod glavni oltar. Njegovo čaščenje, ki se je že praznovalo v škofiji Fiesole in znotraj vallombrosanskega reda, je Cerkev odobrila 14. maja 1907, ob osemstoletnici njegove smrti.
IT

Benedetto Ricasoli je prihajal iz okolice Vallombrose, blizu Fiesole, kjer je Janez Gualberto ustanovil samostan stroge benediktinske redovne discipline, iz katerega se je kasneje razvila benediktinska skupnost Vallombrosa. Benedettovi starši so poznali sv. Janeza in so njemu in njegovim učencem podarili svojo posest v Coltibuono. Benedetto, ki ga je sprejel opat Azzo, je vstopil v skupnost že v mladih letih, vendar se je kasneje umaknil iz skupnostnega življenja in se preselil v puščavniško kočo na pobočju gore nedaleč od opatije. Vendar se je občasno vračal, da bi skupaj z menihi praznoval velike praznike liturgijskega leta in jih spodbujal k svetosti. Po njegovi smrti so se razširile zgodbe o čudežnih dogodkih, ki so spodbudile nastanek lokalnega kulta, ki je trajal več stoletij in ga je Cerkev uradno potrdila 29. maja 1907.
IT

Pred nekaj tedni se je Francesco Ricasoli v cerkvi Santa Maria v Ricasoliju, majhni vasici v občini Montevarchi v provinci Arezzo, udeležil odkritja slike mojstra Francesca Toninija, posvečene predniku, ki se je v zgodovini družine Ricasoli izrazito izkazal. Ni bil namreč bojevnik, kot mnogi liki iz slavnega družinskega drevesa iz leta 1584, ampak molivec. Govorimo o Bennu, imenovanem Bennone, imenu langoborskega izvora, ki se je kasneje italijaniziralo v Benedetto Ricasoli, ki je živel še pred letom 1141, datumom, na katerega segajo prva pričevanja o družini Ricasoli in njeni proizvodnji vina v Brolio. Benno se je namreč rodil leta 1040 in umrl v Badia a Coltibuono, v občini Gaiole, 20. januarja 1107, osem stoletij kasneje, leta 1907, pa ga je papež Pij X. razglasil za blaženega.

Benedetto je živel v tej pokrajini Chianti, kot to potrjujejo številna pričevanja, zbrana v odličnem delu zgodovinarja Fulvia Bernacchonija. Mladost je preživel med številnimi gradovi, ki jih je njegova družina imela razpršenih po Chianti in Valdarnu. Okoli srede 11. stoletja je skupaj z brati prispeval k ustanovitvi vallombrosanskega meniškega gibanja v Coltibuono z darovanjem zemljišč opatu in njegovim menihom. Od takrat pa je minilo še kakšnih dvajset let, preden je njegovo življenje doživelo radikalni preobrat. To se je zgodilo, ko se je Benno, mogočen in spoštovan fevdalec, leta 1093 odločil, da bo zapustil svoje privilegirano življenje in se preselil prav v tisti samostan v Coltibuono, ki ga je pomagal ustanoviti in razviti v tistem nemirnem in polnem nevarnosti obdobju, ki je bilo zgodnje srednjeveško obdobje. A kmalu mu življenje v samostanu ni več zadostovalo, zato se je z dovoljenjem opata umaknil v puščavniško življenje v gost gozd nedaleč od samostana, kjer si je iz debel zgradil skromno kočo in je ni več zapustil, razen iz poslušnosti ob glavnih praznikih v letu.

Bennovo zemeljsko popotovanje se konča v mrzlem zimskem večeru, ko, kot poročajo samostanske kronike, zvonovi samostana Badia a Coltibuono začnejo zvoniti sami od sebe, kar je prvo v nizu nerazložljivih dogodkov okoli Benna, ki so bili ocenjeni kot »čudežni«. Menihi to okoliščino razlagajo kot znamenje od Benna in se odpravijo proti njegovi koči. Ko pridejo tja, ga najdejo že mrtvega, a še vedno klečečega v molitvi in z očmi, uprtimi v nebo, medtem ko nad njegovo kočo v zraku sije plamen. Zaradi obilnega snega menihi menijo, da bo prevoz trupla nemogoč, a sneg se topi ob njihovem prehodu. Kasneje, ko se odločijo, da bodo truplo prenesli iz križnega hodnika v Badia a Coltibuono, da bi mu zagotovili boljšo počivališče, »so ob odprtju groba z velikim začudenjem ugotovili, da mu iz ust izhaja sveža, izredno dišeča lilija«. Vsi ti dogodki so upodobljeni na lepem oltarju iz 18. stoletja, ki se še danes hrani v cerkvi v Badia a Coltibuono.

Spomin na blaženega Benedetta Ricasolija je v tej pokrajini še vedno živ, kot priča nova slika Toninija. Slika ga upodablja na kolenih, z levo roko, iztegnjeno proti pladnju, na katerem leži vas Ricasoli. Kopije slike so ohranjene v cerkvi Madonna v Brolio in v lepi družinski kapeli znotraj obzidja gradu, ki jo je mogoče obiskati med ogledi, ki so ponovno na voljo od 15. marca.
IT

Benedikt Ricasoli je odraščal v takratnem vallombrosanskem samostanu San Lorenzo a Coltibuono – danes kmetijsko turistično posestvo – blizu Gaiole v Chianti, ki so ga leta 1049 ustanovili njegovi starši. Po tem, ko je dolgo časa živel posvetno življenje, je okoli leta 1093 vstopil v samostan. Kasneje se je umaknil na goro Castellaccio nad samostanom, kjer je deset let živel kot puščavnik, ob pomembnih praznikih pa je obiskoval mašo v samostanu.
Benedikt je bil pokopan v križnem hodniku samostana San Lorenzo a Coltibuono. Od tam so njegove kosti leta 1430 prenesli pod glavni oltar cerkve.
Že leta 1051 so Vallombrosani iz samostana San Lorenzo a Coltibuono začeli s prvim vinogradništvom v tej regiji; po sekularizaciji samostana leta 1810 tam danes Badia a Coltibuono prideluje znano ekološko vino.
Kanonizacija: Papež Pij X. je odobril čaščenje Benedikta 14. maja 1907.
DE

Blaženi Benedikt Ricasoli, znan tudi kot Benedikt iz Coltibonija, je bil cenjen valombrožanski menih, ki je živel življenje predanosti in samote. Rodil se je v Coltiboni, majhni vasi pri Fiesoli v Italiji, na neznani datum. Na žalost je o njegovem zgodnjem življenju in družinskem ozadju na voljo le malo podatkov.
Kot mladenič je Benedikt vstopil v red valombrožanov, versko skupnost, znano po svoji zavezanosti k asketizmu in duhovni kontemplaciji. Pridružil se je gorskemu samostanu, ki sta ga ustanovila njegova starša, ki sta bila sama globoko pobožna. Navdihnjen z njunim zgledom se je Benedikt z vsem srcem posvetil samostanskemu življenju.
Znotraj samostanskih zidov je Benedikt našel tolažbo v strogem rednem življenju, ki ga je zaznamovala molitev, študij in fizično delo, značilno za valombrožanski način življenja. Z veliko iskrenostjo je sprejel skupnostne in asketske prakse, kar je v njem vzbudilo globok občutek duhovne rasti in predanosti.
Vendar pa je Benedikt na neki točki svojega življenja začutil klic k bolj samotnemu življenju. Umaknil se je iz samostana in se naselil kot puščavnik v majhni celici blizu gorskega samostana, kjer je odraščal. V tem surovem in osamljenem okolju je Benedikt skozi tišino, samoto in nenehno molitev iskal še večjo bližino Bogu.
Blaženi Benedikt Ricasoli je preostanek svojih dni preživel kot puščavnik, vztrajno sledil strogi poti samozatajevanja in kontemplacije. Kljub svoji želji po samoti se je slava o njegovi svetosti in modrosti širila, privabljajoč obiskovalce, ki so iskali duhovno vodstvo. Kot skromen in sočuten Božji služabnik je Benedikt milostno sprejemal tiste, ki so prišli po njegov nasvet, jim ponujal tolažbo, spodbudo in modrost svoje lastne duhovne poti.
Blagoslovljeni Benedikt Ricasoli je mirno umrl leta 1107 in za seboj pustil globoko zapuščino vere in svetosti. Čeprav si je morda izbral skrito življenje, stran od javnosti, je bila njegova predanost Bogu in meniški karizmi valombrožanskega reda sijajen zgled za vse, ki so ga srečali.
Po njegovi smrti se je v lokalni skupnosti začelo širiti čaščenje blaženega Benedikta Ricasolija. Končno je leta 1907 papež sveti Pij X. uradno priznal njegovo svetost in ga razglasil za blaženega. Ta papeška potrditev je omogočila nadaljevanje javnega čaščenja blaženega Benedikta in spodbudila vernike, da so iskali njegovo posredovanje kot svetega in častitljivega.
Danes duh in zgled blaženega Benedikta Ricasolija še naprej navdihujeta tiste, ki na svoji poti k duhovni združitvi z Bogom dajejo prednost življenju globoke kontemplacije, preprostosti in samodiscipline. Njegovo življenje je pričevanje o preoblikovalni moči molitve, samote in iskrenega želja po služenju drugim v posnemanju Kristusa.
EN

Blagoslovljeni Benedikt Ricasoli [Ricásoli] (it: Benedetto) se je rodil okoli leta 1040 v Montegrossiju v Vallis Umbrosi v škofiji Fiesole, tik severno od Firenc v pokrajini Toskana v osrednji Italiji. Tu je sveti Janez Gualbert ustanovil samostan stroge benediktinske observance, ki je združeval puščavniško in samostansko življenje. Iz tega se je razvil red Valombrožanov (Congregatio Vallis Umbrosae Ordinis Sancti Benedicti – CVUOSB).
Benediktovi starši so poznali Janeza in so njemu ter njegovim učencem podarili posestvo na gori pri Coltibonu [Coltobuono] blizu domačega kraja. Benedikt je bil v to skupnost sprejet že v mladih letih s strani opata Azza, vendar se je umaknil iz skupnostnega življenja v puščavniško kočo na pobočju gore v bližini samostana. Od tam je ob nedeljah in večjih praznikih prihajal k svojim bratom, da bi jih spodbujal k večji vztrajnosti.
Umrl je 20. januarja 1107 v svoji puščavniški celici pri Coltiboni. Poročalo se je o številnih čudežih na njegovo priprošnjo. Še leta 1430 je bilo njegovo telo enako sveže in nepoškodovano; takrat so ga prenesli v samostansko cerkev v Coltiboni in tam pokopali. Za blaženega je bil razglašen 29. maja 1907, ko je njegov kult potrdil sveti papež Pij X. (1903–14). Njegov spominski dan je dan smrti, 20. januar, njegovo ime pa je vpisano v Martyrologium Romanum.
NO

Benediktinska kongregacija iz Valleumbrosa, ki je nastala iz puščavniških celic, ki so v znameniti dolini obstajale že pred letom 1038, se je zahvaljujoč prizadevanjem svetega Janeza Gualberta v svojem najboljšem obdobju razširila na več kot petdeset skupnosti ter se razširila v Francijo in na Tirolsko. Najbolj značilna lastnost nove organizacije je bila želja po združitvi puščavniškega in samostanskega življenja. Starši blaženega Benedikta Ricasolija so osebno poznali sv. Janeza Gualberta in mu podarili posestvo v Coltiboniju. Na njem je Benedikta že v zgodnji mladosti sprejel opat Azzo. Ker pa je Benedikt hrepenel po večji popolnosti in samoti, kot mu ju je ponujalo skupnostno življenje, se je umaknil v kočo v gorah, nekoliko stran od opatije. Občasno je odšel v samostan, da bi s svojimi brati praznoval nekatere cerkvene praznike. Med enim od teh redkih obiskov, ki je trajal od božiča do svetih treh kraljev, je menihe posebej spodbujal k gorečnosti in vztrajnosti v njihovem težkem poklicu. Njihovo življenje, jim je rekel, mora biti v nenehni pripravi na smrt; in jim je vztrajno ponavljal besede evangelija: »Bodite pripravljeni, ker bo Sin človekov prišel, ko ga ne boste pričakovali.« Kmalu zatem je Benedikt umrl v samoti svoje puščavniške koče, kot kaže, 20. januarja 1107.
Legenda je kasneje obarvala okoliščine njegove smrti. Govorilo se je, da je cerkveni zvon sam zazvonil, da bi oznanil Benediktovo smrt; da se je na snegu čudežno pojavila pot, da so menihi lahko šli pogledat svojega brata; da so ga našli mrtvega, vendar klečečega, kot da bi molil, z rokami sklenjenimi in očmi uprtimi v nebo; da je nad njegovim grobom, znotraj samostanskega obzidja, zasijala luč in se v trenutku pojavila lilija. Čaščenje blaženega Benedikta je bilo potrjeno leta 1907. Govori se, da njegove relikvije še vedno počivajo v svetišču Galloro, blizu Riccie.(?)
ES

V čudoviti januarski nedelji sem se z Renzom Centrijem, strokovnjakom za chiantijske poti, Claudiem Boncijem, poznavalcem chiantijskih zgodb, in Eliso Leoncini, okoljsko pohodniško vodnico, odpravila na obisk kraja, kjer se je okoli leta 1040 rodil blaženi Benedetto Ricasoli. Bil je potomec plemiške družine Agilulfa d’Ildebranda in Geremije, fevdalcev Montegrossija longobardskega izvora, katerih rodbina je kasneje prevzela ime Ricasoli. Nebo je jasno, mraz je piker, zaledenelo listje na poti proti utrdbi Montegrossi pa škripa pod našimi podplati. Prispemo na vrh hriba do ruševin nekdanjega bivališča Benedetta Ricasolija.
»Na žalost,« pravi Claudio Bonci, »ta stolp počasi razpada, okoli pa ni ostalo nič od nekdanjih zgradb in hiš prebivalcev gradu.« Poskušam si predstavljati ta tihi kraj v polnem razcvetu in sem očarana.
Renzo Centri se zdi, kot da mi bere misli: »V tem kraju se čuti zrak, poln čara, morda tudi zaradi prevladujočega položaja tega stolpa, ki kaže na pomembnost in vlogo Benedettove družine. Vendar pa človeka prisili k razmišljanju dejstvo, da se je moški, ki je zagotovo živel lagodno življenje, odločil vse zapustiti, se posvetiti molitvi in se umakniti v samostan na drugi strani hriba. Zdaj bomo šli tja, vendar ne bo mogoče iti po poti po grebenu, po kateri je hodil on,« pravi in s prstom pokaže v smeri opatije Badia a Coltibuono. Ponovno se odpravimo, sonce s svetlimi žarki obsije dolino na naši levi, tišino pa prekinja le škripanje zaledenelega listja pod podplati in šuštenje grmovja ob naših jaknah.
Ko stopimo na asfaltirano cesto, se vrnemo v sedanjost. Medtem ko hodimo proti opatiji Badia a Coltibuono, Elisa Leoncini pripoveduje o ključnem trenutku Benedettovega življenja: »Ob očetovi smrti je spoznal, da ga dotedanje življenje ne zanima več. Takrat je bil star nekaj čez štirideset let in izbral je revščino: svoj del dediščine je podaril samostanu, v katerega je vstopil kot brat laik. Njegov oče je leta prej podaril opatijo prav menihom vallombrožanom, ne da bi vedel, da bo njegov sin nekoč postal del nje.«
Na koncu asfaltiranega odseka se makadamska cesta, obdana z mogočnimi drevesi, vzpne do opatije Badia a Coltibuono, ki se izrisuje na jasnem nebu.
Cerkev, kjer počivajo posmrtni ostanki blaženega, je zaprta. Videla sem jih pred nekaj meseci, ne da bi poznala zgodbo o telesu, ki leži pod glavnim oltarjem cerkve svetega Lovrenca. Po kratkem postanku se odpravimo naprej. »Benedetto je nekaj let živel v samostanu, nato pa se je odločil za puščavništvo v gozdni celici,« nadaljuje Elisa Leoncini, »od koder se je vračal v opatijo le za božič, veliko noč in druge praznike. Tam, v kraju Castellaccio, je živel deset let. To je bila verjetno družinska zgradba, takrat že ruševina ali komaj kaj več kot koča.«
Zavijemo na ozko pot in pred nami se pojavi kapelica z doprsnim kipom blaženega. Renzo Centri nas povabi naprej: »To zgradbo so postavili tukaj, vendar je kraj, kjer je Benedetto dejansko živel, nekoliko naprej.« Hodimo še nekaj minut in se ustavimo na jasi sredi gozda. »Evo, Castellaccio je bil na tej točki, ostalo je le nekaj razmetanih kamnov,« pojasni Renzo Centri.
»Nihče ni vedel, kaj počne tukaj zgoraj,« vstopi v pogovor Claudio Bonci. »Vemo, da je imel psa z imenom Acate, ki je hodil med puščavnico in samostanom ter mu nosil hrano. Bil je njegova edina družba.« Claudio pove tudi, kako so menihi odkrili njegovo smrt: »Bil je 20. januar leta 1107. Takrat je zapadlo izjemno veliko snega. Zvon skupnosti je ponoči zazvonil sam od sebe, kar je pri menihih vzbudilo sum, zato so ga šli iskat. Sneg se je pred njimi talil in jim olajšal pot, nebeška svetloba pa jim je kazala smer. Tako so našli mrtvega puščavnika in njegovo telo odnesli v opatijo.«
»Po tistem,« doda Renzo Centri, »je Benedettu dvakrat v ustih zacvetela lilija kot dokaz njegovih kreposti. Prvič leta 1107 in drugič leta 1460, ko so ob odprtju groba našli popolnoma ohranjeno telo z lilijo v ustih.«
»Pripovedujejo tudi,« zaključi Elisa Leoncini, »da so ob obletnici njegove smrti mnogi v opatiji slišali ali videli zbore menihov v križnem hodniku.« Benedetto Ricasoli je bil vallombrožanski redovnik, ki ga je leta 1907 za blaženega razglasil papež Pij X. Leta 1716 so mu v usta položili srebrno lilijo kot simbol vere in čistosti.
IT

Views: 10

sveti Evtimij Veliki iz Melitene – puščavnik, opat in škof

EvtimijPo smrti očeta je mati Dionizija Evtimija še kot otroka izročila melitenskemu škofu Otreju. Tu je prejel temeljito svetno in bogoslovno izobrazbo. Po posvečenju je kot duhovnik in nadzornik melitenskih samostanov živel na škofijskem dvoru, kjer pa se je v njem kmalu oglasila želja po samoti. Kasneje je naskrivaj zapustil samostan in mesto ter se odpravil v Jeruzalem, kjer se je naselil v skalni votlini v puščavniški naselbini Lavra pri Faranu. Tu je v molitvi in pokori preživel kar nekaj let, nato pa naselbino zamenjal za votlino sredi divje, težko dostopne gorske samote. A ne za dolgo, saj so »skrivališče« odkrili najprej bližnji pastirji, nato pa so k njemu začeli prihajati ljudje, ki so želeli živeti, podobno kot on in služiti Bogu. Prišlo je tako daleč, da je Evtimij tu ustanovil samostan. Vodstvo samostana je zaupal svojemu dobremu prijatelju Teoktistu, sam pa se je umaknil v votlino, od koder je še naprej budno bdel nad vzgojo in duhovnim življenjem novincev. Bil je znan po strogosti do sebe, pa tudi po veliki zmernosti in prijaznosti do drugih. Po dogodku, ko je na čudežen način ozdravil mladega poganskega Saracena Terebona in so se Saraceni množično začeli spreobračati, ni imel več miru pred ljudmi, zato se je kmalu naskrivaj naselil v puščavi Ruban ob Mrtvem morju in tam sezidal dva samostana s cerkvami. Ko so ga tudi tu začeli oblegati ljudje in se je zgodilo celo nekaj čudežev, je spoznal, da je Božja volja, da ne beži več od ljudi, pač pa jim po svojih najboljših močeh pomaga. Sredi Judejske puščave, južno od ceste iz Jeruzalema v Jeriho, je sezidal še en samostan. V času, ko so se množično širili in cveteli krivoverski nauki, je Evtimij odločno branil pravo vero. Kljub temu pa ni dovolil, da bi ga te »zunanje«, posvetne skrbi odvračale od samote, kjer je dneve preživljal v pokori in nenehni molitvi. Sam je natančno napovedal konec svojega življenja; miren in pripravljen je umrl v visoki starosti – 96 let.
Ime: je grško, pomeni pa »dobre volje, blagega, veselega srca«.
Rodil se je leta 377 v mestu Melitene v Armeniji, umrl pa 20. januarja 473 v današnjem Mishor Adumim pri Jeruzalemu.
Družina: Kot težko pričakovan edinec se je rodil ostarelim staršem Pavlu in Dioniziji. Oče mu je umrl, ko je bil star tri leta, mati je dečka izročila melitenskemu škofu Otreju, sama pa postala diakonisa.
Zavetnik: Velja za enega od očetov meništva, sicer pa nima kakšnega posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo ga na več načinov, vendar povsod kot meniha z izredno dolgo brado.
Goduje: 19. oz. 20. januarja.
Vir

V Palestini, sveti Evtímij, opat, po narodnosti Armenec. Od otroštva Bogu posvečen, je prišel v Jeruzalem, in ko je preživel mnogo let v puščavi, je do konca življenja ostal trden in dejaven v ponižnosti in ljubezni, ter je v pokori slaven umrl.
Vir

Življenje svetega igumena Evtimija je napisal menih Ciril iz Skitopolisa, pri čemer se je opiral na pričevanja iz prve roke.
Sveti Evtimij se je rodil leta 377 v Melitenu v Armeniji staršema Pavlu in Dioniziji, ki sta po več letih zakona prejela v dar tega sina, potem ko sta molila na grobu tamkajšnjega mučenca svetega Polievkta. Evtimij je imel komaj tri leta, ko je izgubil očeta. Mati je izpolnila zaobljubo, da bo sina posvetila Gospodu, in ga je zaupala škofu Otreju, ki ga je sprejel v škofijo, ga krstil in mu po ustrezni pripravi podelil tonzuro ter ga posvetil v bralca; Dionizijo pa je sprejel med diakonise. Njegove vrline so kmalu izstopale med sošolci in že pri devetnajstih letih je zaslužil, da ga je novi škof Letoij posvetil v duhovnika ter imenoval za nadzornika samostanov v okolici mesta. Ker je ljubil samoto, je Evtimij večino časa preživljal v samostanu svetega Polievkta in v samostanu Triintridesetih mučencev. Vsako leto je post preživel osamljen na zapuščeni gori.
Ker je v svojih dolžnostih videl oviro za popolnost svoje duše, je po približno desetih letih pobegnil v Jeruzalem, kjer je obiskal svete kraje in stopil v stik s puščavskimi očeti. Nato se je odločil, da se naseli v faranski lavri, ki jo je ustanovil sveti Hariton, kjer je sklenil prijateljstvo z igumenom Teoktistom. Da bi si služil kruh, se je lotil pletarstva in začel premagovati svoje strasti z dolgimi bedenji, kratkim spanjem in strogimi posti. Vsako leto je celoten postni čas preživel s prijateljem v samotnem kraju Kutila ob Mrtvem morju. Petič pa se Evtimij in Teoktist nista vrnila v Faran, temveč sta se ustavila v Wadi-el-Dabor: tam jima je velika votlina nudila zavetje in sta jo hitro spremenila v cerkev. Oba prijatelja, osvobojena vseh zemeljskih skrbi, sta se lahko v popolnem miru posvetila molitvi in delu, pokori in petju psalmov. Po zaslugi nekaterih pastirjev so mnogi izvedeli za navzočnost obeh anahoretov in prosili, da bi smeli sprejeti njun način življenja. Tako je na skalnem pomolu nastala nova lavra: Teoktist je prevzel vodstvo, medtem ko je Evtimij v votlini sprejemal in poučeval kandidate, ne da bi od njih zahteval nenavadne prakse, temveč preprosto zvestobo prebivanju, odpoved zemeljskim dobrinam, zaupanje v Božjo Previdnost s posledičnim zavračanjem stalnih prihodkov, ročno delo, darovanje presežkov ubogim, prepoved vstopa žensk v lavro zaradi varovanja čistosti ter končno skrbno poslušnost, globoko ponižnost in iskreno ljubezen.
Okoli leta 420 se je v lavri pojavil oddelek Arabcev, ki so želeli videti Evtimija, vendar jim je Teoktist odgovoril: »Ni mogoče: ves teden prebiva v svoji votlini in se tu pokaže le ob sobotah.« A neki šejk je odvrnil: »Kako to? Tukaj imam svojega sina Terebona, ki trpi za hemiplegijo; preteklo noč se mu je prikazal Evtimij in mu obljubil, da ga bo ozdravil, če pride k njemu v njegovo samoto.« Sveti anahoret, ko je izvedel za obisk, ni menil, da bi bilo prav nasprotovati božjim videnjem, in je z znamenjem križa dečka ozdravil. Navzoči, polni začudenja, so se pred njim poklonili in ga prosili za krst. Evtimij jih je poučil in nato krstil. To čudežno ozdravljenje je razširilo Evtimijevo ime po vsej Palestini in mnogi bolniki so začeli prihajati k njemu.
Svetnik pa je začel občutiti pomanjkanje globoke samote, ki mu je bila tako ljuba. Kljub Teoktistovemu odvračanju je Evtimij vzel s seboj Domizijana, se napotil proti Roubaniju, se povzpel na goro Marda in tam postavil kapelo, kjer je ostal nekaj mesecev. Nato se je preselil v puščavo Zif, kjer je kralj David iskal zatočišče pred Savlovo jezo: tam je spreobrnil in krstil skupino mesalijanov, krivoverske sekte, ki je zanikala zakramente in cerkveno hierarhijo ter trdila, da je molitev edino sredstvo za premagovanje demona in združitev z Bogom. Neki veljak iz bližnjega mesta Aristobulije mu je pripeljal sina, obsednega od demona, in svetnik ga je osvobodil. Prebivalci mesta in okolice so nato zgradili samostan, v katerem so se novi anahoreti lahko postavili pod njegovo vodstvo.
V svoji ponižnosti, kot vedno težko prenašajoč naraščajočo množico ljudi, je Evtimij pomislil, da bi se vrnil v skupnost, ki jo je vodil Teoktist, vendar se je približno tri milje od samostana ustavil v votlini na griču Sahel. Ko je Teoktist izvedel za njegov prihod, ga je povabil nazaj, a Evtimij je privolil le v to, da z njimi obhaja nedeljsko evharistijo. V Sahelu je moral sprejeti tudi nekatere učence, ki so prihajali iz različnih delov Vzhoda. Neki skrivnostni glas mu je namreč svetoval, naj ne zavrača tistih, ki želijo živeti pod njegovim vodstvom, saj mu jih pošilja sam Bog. Tako je nastala Evtimijeva lavra, precej podobna faranski. Med menihi se je kmalu začutila revščina, a Evtimij je našel način, da se izkaže za velikodušnega. Nekega dne se je v Sahelu pojavilo kar štiristo armenskih romarjev, ki so želeli ponovno videti svetnika, svojega rojaka. Ta je Domizijanu naročil, naj jim pripravi hrano. Čeprav bi moralo biti v shrambi komaj toliko, da bi nahranilo deset ljudi, Domizijan od velikega obilja hrane ni mogel odpreti vrat.
Iz svoje lavre je Evtimij sodeloval pri velikih cerkvenih dogodkih, predvsem po svojih učencih, ki so sodelovali na koncilih tistega časa. Ko je Dioskor, škof, ki je zavračal kalcedonske nauke, s silo zasedel patriarhalni sedež v Jeruzalemu, Evtimij ni okleval, da bi zavrnil njegovo oblast, in je pobegnil v puščavo Rouban z drugimi menihi, dokler cesar leta 458 ni vrnil na zakoniti sedež prejšnjega patriarha Juvenala. Razkol pa se ni takoj končal zaradi cesarice Evdokije, pobožne in dobrodelne, a hkrati podpornice monofizitov. Kot je bilo običajno na bizantinskem dvoru, je cesarica močno vplivala na samostane in ljudstvo, a s pomočjo Evtimija je bila vrnjena na pravo pot. Pretresena zaradi družinskih nesreč je Evdokija začela dvomiti o trdnosti svoje vere. Sveti Simeon Stilit, h kateremu se je obrnila po nasvet, ji je odgovoril: »Zakaj bi iskala vodo daleč, ko imaš izvir pri sebi? Imaš Evtimija, sledi njegovim naukom in boš rešena.« Evdokija si je dala zgraditi stolp v bližini lavre, kjer se je lahko srečala s svetnikom, ki jo je spodbudil, naj sprejme dogme, določene na kalcedonskem koncilu.
Grška Cerkev šteje Evtimija med glavne oblikovalce svoje liturgije in mu pripisuje prvo kodifikacijo meniških pravil in podrobnosti bogoslužja, ki so prešle v tipikon svetega Sabe in v studitskem samostanu v Carigradu.
Bog je Evtimiju razodel dan njegove smrti, vendar o tem ni želel ničesar povedati svojim učencem vse do osmine Gospodovega razglašenja leta 473. Umrl je 20. januarja tistega leta, potem ko je napovedal, da mu bo Domizijan sledil sedem dni pozneje in da se bo lavra spremenila v cenobij. Sveti Evtimij je bil pokopan v svoji votlini, kjer je počival do sredine 8. stoletja, nato pa so se njegove relikvije izgubile.
Rimski martirologij ga obhaja 20. januarja, na obletnico njegovega rojstva za nebesa.
IT

Vse, kar je znanega o Evtimijevem življenju, izhaja iz njegovega življenjepisa, ki ga je napisal Ciril iz Skitopolisa, grški menih in hagiograf 6. stoletja, avtor Življenjepisov sedmih palestinskih opatov. Njegovo poročilo, čeprav izjemno bogato s podrobnostmi, ne ločuje vedno jasno med zgodovino in izročilom.
Evtimij se je rodil v Meliteni (njegov oče je bil tamkajšnji bogat trgovec) in prejel versko vzgojo pod vodstvom mestnega škofa, ki ga je pozneje posvetil za prezbiterja in mu zaupal nadzor nad samostani na tem območju. Kakor mnogi pomembni možje tistega časa je tudi on iskal samotno življenje in se umaknil v lavro Faran, približno šest kilometrov od Jeruzalema, kjer je – kot so poročali drugi puščavniki – živel s pletenjem rogozovih košar. Pet let pozneje se je preselil v Jeriho, v odmaknjeno votlino. Okoli te votline so se kmalu naselili nekateri učenci, ki so oblikovali polsamostansko skupnost; toda ti so bili zanj preveč vsiljivi, zato se je umaknil v še bolj samotno puščavniško celico ter vsakodnevno skrb za skupnost zaupal svojemu učencu Teoktistu, sam pa je ob sobotah in nedeljah sprejemal le tiste, ki so potrebovali duhovni nasvet. Čeprav je Evtimij živel v strogem režimu molitve in ročnega dela, je odvračal od vsake spektakularne oblike askeze, ker ta vodi v samovšečnost.
Vedno večja slava njegovih čudežev in ozdravljenj je povzročila številne spreobrnitve med arabskim prebivalstvom, ki je prihajalo po njegove duhovne nasvete; da bi lahko sprejemal te velike množice, ga je jeruzalemski patriarh Juvenal imenoval za škofa; s tem položajem je lahko sodeloval tudi na efeškem koncilu leta 431. Kljub temu je večino svojega časa preživel v popolni samoti in skrbel za svoje menihe prek namestnikov. Sv. Simeon Stilit mu je poslal cesarico Evdokijo, vdovo Teodozija II.; Evtimij ji je svetoval, naj opusti monofizitski nauk arhimandrita Evtika, ki ga je obsodil kalcedonski koncil (451), in ji dejal, da se bo izognila nesrečam, ki so se zgrinjale nad njeno družino, če se bo vrnila k pravi veri. Evdokija je njegov nasvet sprejela in se skupaj s številnimi svojimi privrženci spreobrnila; pozneje je želela lavri podariti denar, a jo je Evtimij odvrnil in ji rekel, naj se pripravi na smrt. Cesarica se je nato vrnila v Jeruzalem, kjer je kmalu zatem umrla.
Opat je umrl 20. januarja 473, star petindevetdeset let, potem ko je v puščavi preživel oseminšestdeset let, kar je morda še en primer koristi skromne prehrane in suhega podnebja. Njegovemu posredovanju je bilo pripisanih veliko čudežev, katerih je bil, kot pravi Ciril, sam priča. Evtimij je omenjen v pripravi bizantinske maše.
IT

Po izročilu je bil Evtimij sin pobožnih staršev po imenu Pavel in Dionizija; mati je bila nerodovitna, a je po preroštvu angela spočela Evtimija, pri čemer je angel napovedal, da bo z njegovim rojstvom izkoreninjen vsak praznoverni običaj in da bo v Cerkev prišel mir. Zato so dečka imenovali “Prinašalec veselja”.
Po očetovi smrti ga je mati izročila v varstvo Evtroju, škofu v Meliteni, ki ga je leta 396 posvetil v duhovnika; tam je najprej opravljal službo vizitatorja samostanov v okolici.
Leta 405 je Evtimij odšel v Jeruzalem in se najprej naselil v lauri Faran, ki jo je ustanovil sveti Hariton, v soteski Vadi el-Kelt pri Jeriho. Leta 411 je skupaj s Teoktistom ustanovil novo lauro v Wadi Dabor – današnji Deir el-Moukelik – blizu Mrtvega morja. Vodenje nastajajoče meniške skupnosti je prepustil Teoktistu, po katerem je bil pozneje poimenovan tudi samostan. Sledili sta še dve ustanovitvi: v Mardesu – današnji Khirbet el-Mird – in v Aristobuliji – današnji Khirbet Istabul.
Evtimij se je nato umaknil na kraj vzhodno od Jeruzalema in tam živel kot puščavnik; na tem mestu je pozneje zrasel samostan, po njem imenovan (danes ruševine v industrijskem območju Ma’ale Adumim), nedaleč od Teoktistovega samostana. Leta 428 je bila tam zgrajena cerkev, ki jo je 20. januarja 460 posvetil škof Štefan.
Iz Evtimijevega samostana je izšlo mnogo škofov in ustanoviteljev novih samostanov, med njimi tudi sv. Sava iz Mar Sabe. Evtimij je odločilno zaznamoval razvoj meništva v Palestini in bil vzor meniških kreposti, posebej ponižnosti, ljubezni in gostoljubja. Velik uspeh je imel pri oznanjevanju med arabskimi nomadi; leta 425 je zanje dosegel ustanovitev posebnega škofijskega sedeža v Parembolaju, zahodno od Kumrana; prvi škof je postal eden njegovih učencev.
V sporih glede naukov koncilov v Efezu in Kalcedonu je Evtimij odločno branil pravoverno teologijo; ko je leta 451 postal jeruzalemski patriarh pristaš monofizitizma, je bil Evtimij voditelj njegovih nasprotnikov. Pri Aeliji Evdokiji, ženi cesarja Teodozija II., ki je od leta 444 živela v Jeruzalemu, je dosegel, da je leta 456 opustila nasprotovanje sklepom kalcedonskega koncila, sprejela pravo vero in nato podpirala tudi Evtimijevo lauro.
Legende pripovedujejo o številnih čudežih: Evtimij je ozdravljal bolnike, s pičlim koščkom kruha nahranil 400 mož, izprosil dež; med mašo je bila njegova glava obdana z božjo svetlobo.
Že za življenja je bil zaradi preroškega daru in številnih čudežev čaščen kot svetnik. Pokopali so ga kakor kralja.
DE

Evtimij se je rodil leta 374 v okolici Jeruzalema pobožnim staršem, ki sta bila dolgo nerodovitna; takoj po njegovem rojstvu sta ga z zaobljubo posvetila službi Bogu. Že kot dečka sta ga izročila v varstvo pobožnemu škofu, ki ga je vzgajal v bogoljubnosti in mu posebej posvečal pouk v razlagi Svetega pisma. Zaradi odličnega poznavanja Svetega pisma je bil Evtimij že med svojimi sodobniki splošno znan in spoštovan.
Kot mladenič je opravljal takrat običajno službo lektorja v cerkvi in se odlikoval s tolikšno gorečnostjo v pobožnosti, da je bil posvečen v duhovnika ter je prejel nadzor nad samostani v Jeruzalemu. Toda njegova hrepenenje po samoti ga je spodbudilo, da je z dovoljenjem škofa zapustil mesto in se v puščavi posvetil strogo spokornemu življenju.
Zatekel se je k takrat znamenitemu puščavniku Teoktistu, s katerim je prebival v gorski votlini in se preživljal le z zelišči puščave. Ko se je okrog svetih puščavnikov zbralo več učencev, željnih duhovnega napredka, jih je Evtimij razporedil v celice, jih izročil Teoktistovemu vodstvu in nadzoru, sam pa si je izbral odmaknjen kraj, kjer je neovirano, dan in noč, živel v molitvi in premišljevanju božjih resnic.
V tem času so k njemu pripeljali neozdravljivo bolnega mladeniča, sina rimskega upravitelja Palestine; Evtimij mu je z polaganjem rok takoj povrnil zdravje. S tem čudežem in s svojimi gorečimi opomini je ne le ozdravljenega, temveč tudi vse njegove spremljevalce spreobrnil h krščanstvu in jih krstil.
Čudež ozdravitve uglednega mladeniča je povzročil veliko razburjenje po vsej okolici in ljudje so z vseh strani prihajali v puščavo, da bi videli moža čudežev. Evtimij pa je zapustil svojo celico in se umaknil v puščavi Ruban in Zifon, kjer je ustanovil samostane, nazadnje pa si je zgradil svojo lauro, ki še danes nosi njegovo ime in kjer je storil številne čudeže.
Bil je oče vseh ubogih in stiskanih, še posebej pa se je zavzemal za preganjane menihe. V času dolgotrajne suše, ki je povzročila veliko lakoto v Palestini, je na njegovo molitev z neba padel blagodejen dež.
Evtimij je imel neomajen odpor do sovražnikov Cerkve, zlasti do krivovercev, in je s svojo zgovornostjo prepričal škofa Petra, da je na cerkvenem zboru v Efezu dosegel obsodbo nestorijancev. Bil je tudi eden prvih, ki je podpisal odloke kalcedonskega koncila, ter se ločil od cerkvene občestvenosti s Teodozijem, jeruzalemskim škofom, ker je ta podpiral evtihejansko zmoto.
Evtimij je umrl leta 473 v svojem 99. letu kot služabnik Boga, odlikovan s svetostjo in vsemi krščanskimi krepostmi.
DE

Rojstvo tega svetnika je bilo sad molitev njegovih pobožnih staršev po priprošnji mučenca Polieukta. Njegov oče je bil plemenit in premožen meščan iz Melitene v Armeniji. Evtimij je bil vzgojen v svetem nauku ter v goreči praksi molitve, molka, ponižnosti in pokore pod skrbjo svetega škofa tega mesta, ki ga je posvetil v duhovnika in ga postavil za svojega vikarja ter splošnega nadzornika samostanov. Svetnik je pogosto obiskoval samostan sv. Polieukta in preživljal cele noči v molitvi na bližnji gori; tako je ravnal tudi vsako leto od osmine Gospodovega razglašenja pa skoraj do konca postnega časa.
Ker je ljubezen do samote v njegovem srcu vedno bolj rasla, je pri devetindvajsetih letih skrivaj zapustil domovino; po molitvi na svetih krajih v Jeruzalemu si je izbral celico šest milj od mesta, blizu lare Faran. Pletel je košare in si s prodajo preskrbel skromno preživetje ter miloščino za uboge. Nenehna molitev je bila delo njegove duše.
Po petih letih se je umaknil skupaj s svetim puščavnikom Teoktistom deset milj globlje proti Jerihi, kjer sta v neki votlini živela od surovih zelišč. Tam je okoli leta 411 začel sprejemati učence. Skrb za samostan je zaupal Teoktistu, sam pa je vztrajal v odmaknjeni puščavniški celici in sprejemal obiskovalce le ob sobotah in nedeljah, ko so prihajali po duhovni nasvet.
Vse svoje menihe je učil, naj nikoli ne jedo toliko, da bi povsem potešili lakoto, strogo pa je prepovedal vsako osebno izstopanje v postih ali drugih skupnih opravilih, ker je to dišalo po nečimrnosti in samovolji. Po njegovem zgledu so se vsi menihi vsako leto od osmine Gospodovega razglašenja do tedna pred veliko nočjo umaknili v puščavo, nato pa se vrnili v samostan, da bi skupaj obhajali bogoslužje velikega tedna. Zapovedal jim je stalen molk in ročno delo: s svojim trudom so si preskrbeli hrano, presežek pa so kot prvine darovali Bogu v pomoč ubogim.
Evtimij je z znamenjem križa in kratko molitvijo ozdravil Terebona, ki ga je napadla ohromelost in mu je bila polovica telesa mrtva. Njegov oče, arabski knez Aspebetes, malikovalec, je zaman izčrpal vse hvaljene umetnosti perzijske medicine in magije, da bi sinu pomagal. Ob pogledu na čudež je Aspebetes prosil za krst in prejel ime Peter. Toliko Arabcev je sledilo njegovemu zgledu, da je jeruzalemski patriarh Juvenal Petra posvetil za njihovega škofa; ta je leta 431 sodeloval na efeškem koncilu proti Nestoriju. Leta 420 je dal Evtimiju zgraditi lauro na desni strani ceste iz Jeruzalema proti Jeriho.
Evtimija nikoli niso mogli pregovoriti, da bi opustil stroga pravila samote; svoje menihe je vodil prek predstojnikov, katerim je ob nedeljah dajal navodila. Njegova ponižnost in ljubezen sta osvajali srca vseh, ki so govorili z njim. Zdel se je, da presega velikega Arzenija v daru neprestanih solza. Ciril pripoveduje o mnogih čudežih, ki jih je storil, navadno z znamenjem križa.
V času velike suše je ljudi spodbujal k pokori, da bi odvrnili nebeško kazen. Množice so prišle v procesiji k njegovi celici, nosile križe, pele “Gospod, usmili se” in ga prosile, naj moli zanje. Rekel jim je: »Jaz sem grešnik; kako bi si drznil stopiti pred Boga, ki je zaradi naših grehov užaljen? Ponižajmo se vsi skupaj pred njim in uslišal nas bo.« Poslušali so ga; svetnik je s svojimi menihi vstopil v kapelo in molil, razprostrt na tleh. Nebo se je nenadoma stemnilo, padal je obilni dež in leto je bilo izjemno rodovitno.
Evtimij je goreče nastopal proti nestorijanskim in evtihejanskim krivovercem. Nemirna cesarica Evdokija se je po smrti svojega moža Teodozija umaknila v Palestino in tam še naprej podpirala evtihejce. Prebudile so jo nesreče, ki so zadele njeno družino, zlasti rop Rima in ujetništvo njene hčere Evdokije ter dveh vnukinj, ki so jih Vandali odpeljali v Afriko. Poslala je po nasvet k sv. Simeonu Stilitu. Ta ji je odgovoril, da so njene nesreče kazen za njen greh, ker je zapustila in preganjala pravo vero, ter ji naročil, naj posluša Evtimija.
Ker je vedela, da svetnik ne dovoli žensk v svojo lauro – kakor tudi sv. Simeon ni dovolil, da bi stopile v ograjo okoli njegovega stebra – je na vzhodni strani puščave, trideset stadijev od lavre, dala zgraditi stolp in prosila Evtimija, naj jo tam sprejme. Svetnik ji je svetoval, naj zapusti evtihejce in njihovega brezbožnega patriarha Teodozija ter sprejme kalcedonski koncil. Njegov nasvet je sprejela kot Božji ukaz, se vrnila v Jeruzalem in se pridružila katoliškemu občestvu z ortodoksnim patriarhom Juvenalom; nešteto ljudi je sledilo njenemu zgledu. Preostanek življenja je preživela v pokori in pobožnosti.
Leta 459 je prosila Evtimija, naj jo obišče v stolpu, ker je nameravala njegovi lauri zagotoviti trajne dohodke. Odgovoril ji je, naj se ne trudi, ampak naj se pripravi na smrt, kajti Bog jo kliče pred svoje sodišče. Občudovala je njegovo nezainteresiranost, se vrnila v Jeruzalem in kmalu zatem umrla.
Eden zadnjih učencev svetnika je bil mladi sv. Sava, ki ga je Evtimij zelo ljubil. Leta 473, 13. januarja, sta ga obiskala Martirij in Elija – obema je Evtimij vnaprej napovedal, da bosta postala jeruzalemska patriarha – skupaj z drugimi, da bi ga pospremili v puščavo za postni čas. Rekel jim je, da bo ostal z njimi ves teden in jih v soboto zapustil – s tem je mislil na svojo smrt.
Tri dni pozneje je ukazal, naj bo na predvečer praznika sv. Antona opata splošno bdenje; takrat je imel nagovor svojim duhovnim sinovom in jih spodbujal k ponižnosti in ljubezni. Za svojega naslednika je določil Elija, Domitijanu, svojemu ljubljenemu učencu, pa je napovedal, da ga bo sedmi dan po njegovi smrti sledil v večnost – kar se je tudi zgodilo.
Evtimij je umrl v soboto, 20. januarja, star petindevetdeset let, od katerih jih je oseminšestdeset preživel v puščavi. Ciril pripoveduje, da se je večkrat prikazal po smrti in da se je po njegovi priprošnji zgodilo mnogo čudežev, od katerih je bil nekaterim sam priča. Sv. Sava je takoj po njegovi smrti obhajal njegov god; praznujejo ga tako latinci kot Grki, ki ga vedno imenujejo Veliki. Iz njegovega življenja je razvidno, da je bil posvečen v duhovnika še pred puščavniškim življenjem ter da je ustanovil dva samostana in lavro, ki je bila po njegovi smrti prav tako preoblikovana v samostan.
EN

Sveti Evtimij Veliki je izhajal iz mesta Melitene v Armeniji, blizu reke Evfrat. Njegova starša, Pavel in Dionizija, sta bila pobožna kristjana plemenitega rodu. Po mnogih letih zakona sta ostala brez otrok in v svoji žalosti sta prosila Boga, naj jima podari potomca. Končno sta imela videnje in zaslišala glas: »Bodita pogumna! Bog vama bo dal sina, ki bo prinesel veselje Cerkvam.« Dečka so poimenovali Evtimij – »dobra volja«, »veselje«.
Evtimijev oče je kmalu zatem umrl, mati pa je izpolnila svojo zaobljubo in sina posvetila Bogu. Izročila ga je svojemu bratu, duhovniku Evdokziju, da ga vzgaja. Ta ga je predstavil melitenskemu škofu Evtroju, ki ga je sprejel z ljubeznijo. Ko je opazil njegovo zgledno vedenje, ga je kmalu postavil za bralca.
Kasneje je Evtimij postal menih in bil posvečen v duhovnika. Istočasno so mu zaupali nadzor nad vsemi samostani v mestu. Pogosto je obiskoval samostan sv. Polieukta, v velikem postu pa se je umikal v puščavo. Skrb za samostane ga je močno obremenjevala in se je teža nalog tepla z njegovo željo po tihoti, zato je skrivaj zapustil mesto in se odpravil v Jeruzalem. Po češčenju svetih krajev je obiskal puščavske očete.
Ker je bila v lavri Faran prosta celica, se je naselil v njej in si preživetje služil s pletenjem košar. V bližini je živel tudi sveti Teoktist, ki je delil isto gorečnost za Boga in duhovni boj. Med njima je vladala tako velika ljubezen, da sta se zdela kakor ena duša in ena volja.
Vsako leto po prazniku Gospodovega razglašenja sta se umaknila v puščavo Kutile, nedaleč od Jerihe. Nekega dne sta vstopila v strmo in strašljivo sotesko, skozi katero je tekla voda. Na pečini sta zagledala votlino in se tam naselila. Gospod pa je kmalu razodel njuno skrivno bivališče v korist mnogih. Pastirji, ki so gnali črede, so našli puščavnika in o tem povedali ljudem v vasi.
K svetnikoma so začeli prihajati ljudje, ki so iskali duhovno korist, in prinašali hrano. Okrog njiju je postopoma nastala meniška skupnost. Več menihov je prišlo iz faranske lare, med njimi Marinus in Luka. Evtimij je vodstvo rastočega samostana zaupal Teoktistu.
Evtimij je brate spodbujal, naj varujejo svoje misli: »Kdor želi živeti meniško življenje, naj ne sledi svoji volji. Naj bo poslušen in ponižen, naj se spominja ure smrti, naj se boji sodbe in večnega ognja ter naj išče nebeško kraljestvo.«
Mlajše menihe je učil, naj med delom ohranjajo misel na Boga: »Če laiki delajo, da nahranijo sebe in družino ter da dajejo miloščino in daritve Bogu, ali nismo mi menihi še bolj dolžni delati, da se preživimo in se izognemo brezdelju? Ne smemo biti odvisni od tujcev.«
Zahteval je, da menihi v cerkvi in pri obedih molčijo. Ko je videl mlade menihe, ki so postili bolj strogo kot drugi, jim je naročil, naj opustijo svojo voljo in naj se držijo skupnega pravila. Učil jih je, naj ne iščejo pozornosti s postom, temveč naj jedo zmerno.
V teh letih je Evtimij spreobrnil in krstil mnoge Arabce. Med njimi sta bila saracenska voditelja Aspebet in njegov sin Terebon, ki ju je svetnik ozdravil bolezni. Aspebet je pri krstu prejel ime Peter in je pozneje postal škof med Arabci.
Sloves o čudežih sv. Evtimija se je hitro razširil. Ljudje so prihajali od vsepovsod, da bi bili ozdravljeni, in svetnik jih je ozdravljal. Ker ni mogel prenašati človeške slave, je skrivaj zapustil samostan in s seboj vzel le najbližjega učenca Domitijana. Umaknil se je v puščavo Rouba in se naselil na gori Marda blizu Mrtvega morja.
V iskanju samote je raziskoval puščavo Zif in se naselil v votlini, kjer se je nekoč skril kralj David pred Savlom. Ob votlini je ustanovil samostan in zgradil cerkev. V tem času je spreobrnil mnoge menihe iz manihejske zmote, ozdravljal bolnike in izganjal demone.
Ker so obiskovalci motili mir puščave, se je svetnik odločil vrniti v Teoktistov samostan. Na poti sta našla miren kraj na hribu in Evtimij je tam ostal. To je postalo mesto njegove lavre; majhna votlina je bila njegova celica in pozneje njegov grob.
Teoktist je s svojimi menihi prosil Evtimija, naj se vrne v samostan, vendar svetnik ni privolil. Obljubil pa je, da bo ob nedeljah prihajal k bogoslužju.
Evtimij ni želel imeti nikogar v bližini, niti ustanoviti cenobija ali lavre. Gospod pa mu je v videnju zapovedal, naj ne odganja tistih, ki prihajajo po rešitev svojih duš. Po nekem času so se okrog njega spet zbrali bratje in ustanovil je lavro po vzoru faranske. Leta 429, ko je bil star dvainpetdeset let, je jeruzalemski patriarh Juvenal posvetil cerkev lavre in ji dal duhovnike in diakone.
Lavra je bila sprva revna, a svetnik je verjel, da bo Bog poskrbel za svoje služabnike. Ko je nekega dne prišlo v lavro okoli 400 Armencev na poti k Jordanu, je Evtimij naročil oskrbniku, naj jih nahrani. Oskrbnik je ugovarjal, da ni dovolj hrane, a svetnik je vztrajal. Ko je oskrbnik odprl shrambo, je našel obilico kruha, vinske in oljne posode pa so bile polne. Popotniki so se nasitili, vrata shrambe pa tri mesece niso mogla biti zaprta zaradi obilja kruha. Hrana se ni zmanjšala – kakor pri vdovi iz Sarepte.
Nekega dne menih Avksencij ni hotel izpolniti svojega dejanja pokore. Evtimij ga je poklical in opomnil, a je ostal trdovraten. Svetnik je zaklical: »Za svojo neposlušnost boš prejel plačilo.« Demon je Avksencija zgrabil in ga vrgel na tla. Bratje so prosili Evtimija, naj mu pomaga, in svetnik ga je ozdravil. Avksencij je prosil odpuščanja in obljubil poboljšanje. Svetnik je rekel: »Poslušnost je velika krepost. Gospod ima poslušnost rajši kakor daritev; neposlušnost pa vodi v smrt.«
Dva brata sta se zaradi strogosti življenja odločila pobegniti. Evtimij je v videnju videl, da ju bo ujel hudič. Poklical ju je in ju opomnil, naj opustita pogubni namen. Rekel je: »Nikoli ne smemo sprejeti hudih misli, ki nas navdajajo z žalostjo in odporom do kraja, kjer živimo, in nas nagovarjajo, naj gremo drugam. Če kdo poskuša narediti dobro v kraju, kjer živi, pa mu ne uspe, naj ne misli, da mu bo uspelo drugje. Ne kraj prinaša uspeh, ampak vera in trdna volja. Drevo, ki ga pogosto presajajo, ne rodi.«
Leta 431 je bil v Efezu sklican tretji ekumenski koncil proti nestorijanski zmoti. Evtimij se je veselil potrditve pravoverja, žalosten pa je bil zaradi antiohijskega nadškofa Janeza, ki je branil Nestorija.
Leta 451 je bil v Kalcedonu sklican četrti ekumenski koncil, ki je obsodil zmoto Dioskora, ki je učil, da je v Kristusu samo ena narava – božja – in da je človeška narava v učlovečenju »pogoltnjena«.
Evtimij je sprejel sklepe kalcedonskega koncila in ga priznal za pravovernega. Novica se je hitro razširila med menihi in puščavniki. Mnogi, ki so prej verovali napačno, so zaradi njegovega zgleda sprejeli kalcedonske sklepe.
Zaradi svojega asketskega življenja in trdne izpovedi prave vere se imenuje »Veliki«. Ker ga je utrudil stik s svetom, se je za nekaj časa umaknil v notranjo puščavo. Ko se je vrnil v lavro, so nekateri bratje videli, da je med njegovim obhajanjem božanske liturgije ogenj z neba obkrožil svetnika. Evtimij je nekaterim razodel, da pogosto vidi angela, ki z njim obhaja liturgijo. Imel je dar razločevanja misli in duhovnega stanja ljudi. Ko so menihi prejemali svete skrivnosti, je vedel, kdo pristopa vredno in kdo nevredno.
Ko je bil star 82 let, je v lavro prišel mladi Sava (poznejši sv. Sava Posvečeni). Evtimij ga je sprejel z ljubeznijo in ga poslal v Teoktistov samostan. Napovedal je, da bo Sava presegel vse njegove učence v kreposti.
Ko je bil svetnik star devetdeset let, je njegov tovariš Teoktist hudo zbolel. Evtimij ga je obiskal in ostal pri njem več dni. Bil je navzoč ob njegovi smrti in ga pokopal, nato pa se vrnil v lavro.
Bog je Evtimiju razodel čas njegove smrti. Na predvečer praznika sv. Antona Velikega (17. januar) je dal blagoslov za celonočno bdenje. Po koncu bogoslužja je duhovnikom povedal, da ne bo več obhajal bdenja z njimi, ker ga Gospod kliče iz tega življenja.
Bratje so bili žalostni, a jih je svetnik prosil, naj se zjutraj zberejo v cerkvi. Začel jih je učiti: »Če me ljubite, izpolnjujte moje zapovedi (Jn 14,15). Ljubezen je najvišja krepost in vez popolnosti (Kol 3,14). Vsaka krepost je utrjena z ljubeznijo in ponižnostjo. Gospod se je zaradi ljubezni do nas ponižal in postal človek. Zato ga moramo neprestano slaviti, še posebej mi menihi, ki smo se rešili posvetnih skrbi.«
»Pazite nase in ohranite svoje duše in telesa v čistosti. Ne opuščajte cerkvenih bogoslužij in držite se izročil in pravil naše skupnosti. Če se kdo bori z nečistimi mislimi, ga opomnite, potolažite in poučite, da ne pade v hudičeve zanke. Nikoli ne zavrnite gostoljubja. Vsakemu tujcu ponudite posteljo. Dajte, kar morete, da pomagate ubogim v njihovi stiski.«
Ko je dal navodila za življenje bratov, je obljubil, da bo v duhu vedno z njimi in z vsemi, ki bodo živeli v njegovem samostanu. Nato je odpustil vse razen učenca Domitijana. Tri dni je ostal pri oltarju, nato pa je 20. januarja 473 umrl, star sedeminosemdeset let.
Množica menihov iz vseh samostanov in iz puščave je prišla v lavro na pogreb svetega očeta, med njimi sv. Gerasim. Prišel je tudi patriarh Anastazij s kleriki ter nitrijska menih Martirij in Elija, ki sta pozneje postala jeruzalemska patriarha, kakor je Evtimij napovedal.
Domitijan je šest dni ostal ob grobu svojega starega očeta. Sedmi dan je videl svetega Evtimija v slavi, ki ga je klical: »Pridi, moj otrok, Gospod Jezus Kristus želi, da si z menoj.« Ko je to povedal bratom, je šel v cerkev in z veseljem izročil svojo dušo Bogu. Pokopali so ga ob sv. Evtimiju.
Relikvije sv. Evtimija so ostale v njegovem samostanu v Palestini; ruski romar, igumen Danijel, jih je videl v 12. stoletju.
EN

(Iz Življenjepisa sv. Evtimija, poglavje 50, napisal menih Ciril iz Scythopolisa)
V istem obdobju so k grobu našega svetega očeta Evtimija pripeljali meniha po imenu Pavel, doma iz vasi Tomessus v prvi provinci Kilikije, ki ga je hudo mučil nečisti duh. Prišel je iz samostana abba Martirija in bil položen v grobnico ob svetnikovem grobu. Po nekaj dneh se mu je sredi noči prikazal sveti Evtimij in izgnal nečistega duha.
Ko je Pavel ob uri nočnega bogoslužja prišel v cerkev, se je pred vsemi izpovedal Bogu in oznanil čudež, ki se mu je zgodil. Ko so bratje iz njegovega cenobija slišali za ozdravljenje, so prišli ponj; on pa ni hotel z njimi, temveč se je z vnemo pridružil delu v cenobiju.
Ko smo bili nekoč zunaj v puščavi in nabirali drva, smo Pavla vprašali o naravi in vzroku njegove bolezni ter o tem, kako je bil ozdravljen. Ker nam je zaupal in nas je ljubeče imel rad, nam je povedal naslednje:
»Ko sem bil zadolžen za neko opravilo v cenobiju, sem vzel ključe svetega svetišča in – pozabivši na strah Božji – sem si prilastil nekaj denarja, drugega pa sem malomarno zapravil, ne da bi pomislil, da je vse, kar pripada samostanom in svetim hišam, posvečeno Bogu, saj prihaja iz darov.
Ko sem opravil delo in vrnil ključe svetišča, so me nekateri bratje povabili k obedu. Ko sem popil preveč vina, sem šel spat. Nenadoma so me napadle nečiste misli in – ker sem jim bil naklonjen – so tako zmedle moj um, da sem bil v stanju, kakor da bi bila ženska pri meni in bi ležala z menoj.
Medtem ko sem gojil te misli, sem nenadoma zagledal moč demona, ki je prihajala nadme kakor temen oblak. Moj razum se je stemnil in demon me je več dni mučil in kaznoval. Ko so bratje videli, da demon postaja vedno drznejši, so me pripeljali sem. Položili so me ob sveti grob in takoj sem prišel k sebi. S solzami sem prosil svetega očeta, naj me osvobodi demona in me očisti njegovega delovanja.
Tisto noč, ko ste me videli izpovedovati v cerkvi, sem okoli pete ure noči molil z vzdihi in solzami. Tedaj sem padel v zamaknjenje in imel videnje, kakor da sem v veličastnem in strašnem kraju, katerega slave ni mogoče opisati. Zdelo se mi je, da imam na glavi črno volneno kapuco, ki je bila kakor orodje iz trnja, z volno, ki me je ostro pikala in strašno mučila.
Odprl sem usta in rekel: ‘Usmili se me, sveti oče Evtimij, in me reši nesreče, ki me teži.’
Takoj sem zagledal svetnika, ki je žarel od svetlobe: imel je sive lase, bil je majhne postave, z veliko brado, okroglim obrazom in očmi, polnimi veselja. Nosil je plašč, temnejši in krajši od meniškega, in v roki držal palico. Rekel mi je: ‘Zakaj me motiš? Kaj želiš, da storim zate?’
V strahu sem odgovoril: ‘Prosim te, usmili se me.’
On pa mi je ostro rekel: ‘Ali si zdaj prepričan, da se Bogu nič ne more skriti? Si se iz svojih trpljenj naučil, kako hudobno je prezirati službo Kristusu in malomarno živeti v samostanu? Ali zdaj razumeš, da je vse v samostanih sveto, ker prihaja iz darov? Kakor tisti, ki darujejo samostanu, darujejo Bogu in prejmejo plačilo od njega, tako tisti, ki nepravilno uporabljajo to, kar je bilo dano Bogu, grešijo proti njemu in prejmejo primerno kazen.
Če sta Ananija in njegova žena, ker sta si prilastila del svojega lastnega premoženja, ki sta ga bila darovala skupnosti, prejela tako hudo obsodbo, da sta umrla zaradi tatvine, kakšno opravičilo bo imel tisti, ki si prilasti darove drugih?
Če mi obljubiš, da nikoli več ne boš prisvajal ničesar, kar pripada samostanu, in da se boš varoval nečistih misli, se bo Bog usmilil in te ozdravil; kajti on je usmiljen in ne želi smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi. To se ti je zgodilo zato, ker ti, ki si bil zadolžen za svete stvari, nisi bil zvest Bogu, ampak si se prepustil lakomnosti, ko si si prilastil, kar ti je bilo zaupano, in nečimrnosti, ko si brez sramu zapravljal Božje stvari, ter poželenju, ko si se pustil omadeževati nečistim mislim. Zato si, zapuščen od Božje milosti, padel v strašno brodolomno nesrečo in postal plen demona.’
Ko sem to slišal, sem mu obljubil, da nikoli več ne bom prizadel samostana ali druge hiše molitve. Tedaj je svetnik z jezo zgrabil črno kapuco in jo s težavo strgal z moje glave. V njegovi roki je dobila podobo majhnega Etiopca, ki mu je iz oči švigal ogenj.
Ko sem pogledal navzdol, sem pred njim zagledal izjemno globoko in strašno brezno. Svetnik je vrgel Etiopca v to brezno. Nato se je obrnil k meni in rekel: ‘Glej, ozdravljen si! Ne greši več, ampak pazi nase, da se ti ne zgodi kaj hujšega.’
Ko sem prišel k sebi, sem se zahvalil Bogu in od tistega časa me ni več doletelo nobeno zlo.«
Ko smo to slišali od Pavla, smo slavili Boga in se čudili milosti čudodelnega očeta Evtimija.
EN

Evtimij je bil sin premožnega trgovca Pavla in njegove žene Dionizije iz Melitene. Bila sta pobožna in verna, vendar nista imela otrok. Zato sta z gorečimi prošnjami iskala priprošnjo pri krajevnem mučencu, svetem Polieuktu. Tedaj sta imela videnje in zaslišala angelski glas, ki ju je pozval, naj se veselita, kajti z rojstvom njunega sina bo vsaka herezija izkoreninjena in Bog bo Cerkvi podaril vesoljni mir. Ko se je sin rodil, so mu zato dali ime Evtimij, kar pomeni »tisti, ki prinaša veselje«.
Evtimij je bil krščen pri treh letih. Po očetovi smrti ga je mati izročila krajevnemu škofu Evtroju iz Melitene (Eutrojos, Otreius, Otreus), pod katerim je prejel teološko izobrazbo. Škof ga je sprejel med klerike in ga najprej posvetil za lektorja. Ker je bil izredno bister, uspešen v študiju in je vse prekašal v krepostih in askezi, so ga leta 395 ali 396 — komaj devetnajstletnega — skoraj prisilili v duhovniško posvečenje. Hkrati je postal eksarh, torej odgovoren za vse samostane v škofiji. V tej službi je pogosto obiskoval samostan sv. Polieukta, kjer je lahko cele noči preživel v molitvi na bližnji gori. Škof je med diakonise sprejel tudi njegovo mater.
Tako kot mnoge velike osebnosti tistega časa je tudi Evtimij čutil močan klic k puščavniškemu življenju. Pri devetindvajsetih letih je skrivaj odšel v Sveto deželo. Po molitvi na svetih krajih v Jeruzalemu je leta 406 postal puščavnik v celici blizu znamenite lavre Faran, približno eno miljo vzhodno od Jeruzalema v Wadi Mukellik. Lavra je skupnost puščavnikov z enim voditeljem ali opatom. Tam je živel od pletenja košar iz ličja, kar potrjujejo tudi drugi puščavniki. Povezal se je s svetim Teoktistom, ki je živel ob isti lavri. Evtimij in Teoktist sta bila tako povezana v ljubezni in edinosti duha, da sta se zdela kakor ena duša v dveh telesih. Po prazniku Gospodovega razglašenja (6. januarja) sta se navadno umaknila v puščavo, kjer sta živela v strogi askezi in molitvi, nato pa sta se na cvetno nedeljo vrnila v svoje celice.
Okrog njiju se je zbralo toliko menihov, da je okoli votline nastala pol‑puščavniška skupnost. Evtimij in Teoktist sta bila prisiljena nad votlinsko cerkvijo zgraditi lavro za vse učence, ki se je postopoma razvila v cenobij ali skupnostni samostan (gr. koinos bios = skupno življenje), ki je združeval kontemplativno življenje z liturgičnimi, intelektualnimi in skupnimi delovnimi opravili. Medtem ko je bil Evtimij tam, je mnoge osvobodil strašnih bolezni. A ker je bilo to zanj preveč družbe, se je umaknil na še bolj odmaknjeno mesto. Skrb za skupnost je prepustil svojemu tovarišu Teoktistu, ki je postal hegumen (igumen) ali opat, sam pa je sprejemal tiste, ki so iskali duhovni nasvet, le ob sobotah in nedeljah.
V puščavi je Evtimij ob različnih časih ustanovil dva samostana in eno lavro za puščavnike: enega na zahodni strani Mrtvega morja in drugega bolj zahodno v puščavi Zif. Živel je strogo življenje molitve in ročnega dela, vendar je svaril pred vsako obliko spektakularne askeze, ki po njegovem mnenju vodi v samoljubje.
Evtimijev sloves čudežev je nenehno rasel. Pripovedovali so, da je nahranil 400 mož, ki so prišli v samostan, le z nekaj hlebi. Z molitvijo je nerodovitnim ženam izprosil otroke. Odprl je tudi nebeška okna, kakor veliki prerok Elija, in v času suše izprosil dež. Nekega dne so navzoči videli svetlobni steber, ki je prišel z neba, medtem ko je Evtimij daroval sveto mašo — znamenje notranje svetlobe njegove duše. Ta svetloba ga je obdajala, dokler ni končal liturgije. Drug znak njegove čistosti je bil, da je lahko razločil stanje duš tistih, ki so pristopali k sveti evharistiji.
Evtimij je bil znan tudi po čudežnih ozdravljenjih. Med drugim je ozdravil Terebona, hromega sina pomembnega saracenskega poglavarja Aspebeta, zgolj s kratko molitvijo in znamenjem križa. To je povzročilo množične spreobrnitve Arabcev, ki so iskali njegovo duhovno vodstvo, in Evtimij je med njimi dobil velik vpliv. Aspebet, ki je prej zaman iskal pomoč perzijskih čarodejev, je takoj prosil za krst. Po nekaterih virih je bil pozneje posvečen za duhovnika.
Ko je Evtimijev sloves rasel, so množice prihajale, da bi ga videle. Zato se je s svojim učencem Domitijanom umaknil v puščavo Ruba ob Mrtvem morju. Tam je nekaj časa živel na odmaknjeni gori Marda, nato pa se je umaknil v puščavo Zipho (stari Engadi). A tudi tja so ga množice sledile, zato se je vrnil v bližino Teoktistovega samostana in se naselil v votlini.
Vsako nedeljo je prihajal v samostan k liturgiji. Ker pa je bilo vedno več tistih, ki so ga želeli za duhovnega voditelja, je leta 420 ustanovil lauro po vzoru faranske, na desni strani ceste iz Jeruzalema v Jeriho. Ta lavra je pozneje dobila njegovo ime. Cerkev, povezano z lavro, je leta 428 posvetil Juvenal, prvi jeruzalemski patriarh. Patriarh Juvenal je Evtimija posvetil za škofa, v tej vlogi pa je sodeloval na koncilu v Efezu leta 431. Pogosto so ga prosili za nasvet tudi drugi škofje. Večino časa je preživel v strogi samoti, svoje menihe pa je vodil prek pomočnikov. Mnogi njegovi učenci so pozneje postali škofje, ustanovitelji samostanov in duhovni učitelji.
Med njimi je bil znameniti sveti Sava iz Mar Sabe (439–532). Ko je bil Sava še mlad, je prosil, da bi se pridružil majhni skupini učencev, ki jih je Evtimij dopuščal v svoji bližini, a je asket menil, da je premlad za popolno samoto. Rekel mu je, naj pride, ko bo star trideset let, in ga priporočil Teoktistovemu samostanu, pet kilometrov stran. Tam je Sava zaslovel kot izredno delaven menih: pomagal je pri najtežjih delih, sekal vsa drva in nosil vodo. Evtimij ga je imenoval »mladi starec«. Po Evtimijevi smrti je bila lavra, ki je nosila njegovo ime, preoblikovana v cenobitski samostan.
Evtimij je veljal za velikega misijonarja med pogani. Zgodovinarji poudarjajo njegov prispevek h pokristjanjenju arabskih nomadov. Pomagal je ustanoviti tudi njihovo lastno škofijo, Parembolai (lat. Castra Saracenorum), leta 424. Za prvega škofa je bil imenovan Peter Aspebet, ki ga je Evtimij krstil.
Evtimij je bil odločen nasprotnik nestorijancev, manihejcev in evtihejcev (monofizitov). Ko je monofizit Teodozij postal jeruzalemski patriarh, je takoj nastala opozicija, na njenem čelu pa je stal Evtimij. Pripisujejo mu širjenje pravovernega kristološkega nauka v palestinskem meništvu in odpor proti obrekovanjem teoloških nasprotnikov. Cesarica Evdokija, vdova po cesarju Teodoziju II., je po nasvetu svetega Simeona Stilita prišla k Evtimiju. Svetoval ji je, naj se odpove monofizitskemu nauku arhimandrita Evtiha, ki ga je koncil v Kalcedonu leta 451 obsodil, in naj se vrne k pravi veri, če želi preprečiti nesreče, ki so doletele njeno družino. Poslušala ga je in se leta 455–456 spreobrnila skupaj s številnimi spremljevalci. Pozneje je želela darovati denar Evtimijevi lavri, a jo je svetnik zavrnil in ji rekel, naj se pripravi na smrt. Vrnilа se je v Jeruzalem in kmalu umrla.
Ko je Teoktist dosegel visoko starost, je hudo zbolel. Evtimij, ki je bil tedaj star devetdeset let, ga je obiskal in skrbel zanj. Ko je Teoktist leta 467 umrl, je prišel patriarh Anastasij iz Jeruzalema in vodil njegov pogreb, pri katerem je bil Evtimij navzoč.
13. januarja 473 sta ga obiskala Martirij in Elija — obema je Evtimij napovedal, da bosta postala jeruzalemska patriarha — skupaj z drugimi, da bi ga pospremili v puščavo za postni čas. Rekel jim je, da bo ostal z njimi ves teden in jih v soboto zapustil, s čimer je nakazal svojo skorajšnjo smrt. Za svojega naslednika je določil Elija, Domitijanu, svojemu ljubljenemu učencu, pa je napovedal, da ga bo sedmi dan po njegovi smrti sledil v večnost — kar se je tudi zgodilo.
Evtimij je umrl 20. januarja 473, star 95 let, od katerih jih je 66–68 preživel v puščavi. Njegov pogreb je bil vreden kralja, takoj so ga častili kot svetnika, in poročali so o številnih čudežih na njegovo priprošnjo. Njegov življenjepisec Ciril trdi, da je bil mnogim priča. Evtimij je še danes visoko čaščen po vsem Vzhodu, njegovo ime pa se omenja v pripravi na bizantinsko liturgijo. Njegov god v Martyrologium Romanum je na dan njegove smrti, 20. januarja.
Sveti Evtimij Veliki je na seznamu svetnikov, za katere so poročali, da je iz njihovih grobov ali relikvij občasno priteklo dišeče sveto olje (Acta Sanctorum, januar, II, str. 687). Ti svetniki se v grščini imenujejo myroblýtes — »tisti, ki izlivajo miro«.
NO

 

Views: 15

sveti Fabijan iz Rima – papež in mučenec

Sveti  Fabijan je bil rojen Rimljan in je živel na deželi. Naneslo je, da se je nahajal v Rimu ravno takrat, ko je krščanska občina odločala, komu naj zaupa najvišjo službo v Cerkvi. Ko se je zboru pridružil Fabijan, je nenadoma priletel golob in se mu usedel na glavo. V tem dogodku so vsi videli znamenje, s katerim je Bog sam izbral, koga želi na papeškem stolu. Ker je Fabijan že sicer bil znan kot odličen kristjan in zaupanja vreden človek, ga je ves zbor z odobravanjem izvolil za novega papeža. Fabijan je bil papež v letih od 236 do 250 in je veljal za modrega voditelja Cerkve. Preuredil je cerkveno vodstvo v Rimu in vsakemu diakonu dodelil svoj okoliš, v katerem je živel in delal. Načrtno je tudi preuredil krščanska grobišča v katakombah. V 14 letih Fabijanovega papeževanja je Cerkev živela v miru. Leta 249 pa je zavladal novi cesar Decij, ki ni bil naklonjen napredujočemu krščanstvu. Da bi ga zatrl, je 20. januarja 250. leta sam sodil papežu Fabijanu. Vprašal ga je: »Si ti rimski škof?« Fabijan je pritrdil: »Sem,« in cesar je odločil: »Si bil.« Sv. Fabijana so pokopali v papeški kripti Kalistovih katakomb.
Sv. Fabijana upodabljajo z golobom na glavi. Kot znamenje njegove mučeniške smrti pa ima vedno ob sebi tudi meč in palmovo vejo.

Vir

Sveti Fabiján, papež in mučenec, ki ga je Bog poklical iz laičnega stanu v škofovsko službo, in je dajal slavni zgled vere in kreposti. Trpel je med preganjanjem cesarja Décija; glede njegovega boja mu čestita sveti Ciprijan. Pri vodstvu Cerkve je dal neoporečno in slavno pričevanje. Njegovo telo je bilo na ta dan pokopano na Kalistovem pokopališču v Rimu ob Apijski cesti.
Vir

Sveti Fabijan je skupaj s sv. Sebastijanom (Boštjanom) še danes zelo priljubljen svetnik in ju častimo skupaj, čeprav med njima ni povezave. Sveti Fabijan velja za najbolj uspešnega papeža 3. stoletja. V času njegovega papeževanja so namreč prenehala trenja in nesporazumi znotraj Cerkve pa tudi na zunaj je, razen na koncu, vladal mir. V Galijo (Francija) je poslal sedem škofov, da jo pokristjanijo (med njimi tudi sv. Dionizija, prvega pariškega škofa). Umrl je mučeniške smrti v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Decijem.
Ime: Fabijan izhaja iz latinskega imena Fabianus, ki pomeni »pripadajoč rimski rodbini Fabius«. Latinska beseda faba pa pomeni »fižol«, torej bi bil lahko prvotni pomen besede Fabius »fižolov, gojitelj fižola«. Pri nas so iz njegovega imena nastali številni priimki.
Rodil se je okoli leta 200 v Rimu, umrl pa 20. januarja 250 prav tako v Rimu.
Družina: O njegovi družini ne vemo ničesar, razen da je bil rojen v Rimu, nato pa živel na kmetih v okolici Rima.
Sodobniki: Origen, sv. Hipolit, cesarja Filip Arabec in Decij, pisatelj Novacijan.
Znamenje: Zgodovinar Evzebij poroča, da naj bi Bog za njegovo izvolitev dal posebno vidno znamenje. Ko je krščanska občina v Rimu pretresala, komu naj bi zaupala najvišjo službo v Cerkvi, je zviška priletel golob in sedel Fabijanu na glavo. V tem so videli znamenje, da ga je Bog sam izbral za rimskega škofa.
Izvolitev: Cerkev je vodil 14 let, od 10. januarja 236 do mučeniške smrti 20 januarja 250. Bil je 20. papež po vrsti.
Predhodnik: sv. Anter (235–236)
Naslednik: sv. Kornelij (251–253)
Zavetnik: vodovodarjev
Kreposti: Fabijan je bil že pred izvolitvijo za papeža znan kot odličen kristjan in zaupanja vreden mož. Imel je velik upravni talent, bil je moder pastir in imel je čut za svoje vernike.
Dejavnost: Papež Fabijan je preuredil cerkveno vodstvo v Rimu. Mesto je razdelil na sedem okrajev in vsakemu določil po enega diakona in po vsej verjetnosti tudi subdiakona (pomočnika). Načrtno je preuredil krščanska grobišča v katakombah in dosegel notranji mir v cerkveni občini.
Upodobitve: Poleg običajnih papeških upodobitev v ornatu in s tiaro na glavi ga upodabljajo tudi z golobčkom na glavi (kakor sv. Gregorja I.), poleg pa ima tudi znamenja mučeništva (meč, palma).
Grob: Pokopali so ga v papeški kripti v Kalistovih katakombah. Grob so odkrili leta 1854. Ko so odprli sarkofag, je bilo njegovo truplo dobro ohranjeno, manjkal pa je precejšnji del kosti z glave. Te hrani bazilika sv. Sebastijana.
Goduje: 20. januarja, v vzhodni cerkvi pa 5. avgusta.
Češčenje: Skupaj s sv. Boštjanom so ga vedno zelo častili, tudi pri nas, kjer mu je še vedno posvečenih 13 cerkva, še več pa je njegovih kipov in podob.
Pregovor: »Sv. Fabijan in Boštjan sok v drevje poženeta.«
Vir

sveti Fabijan - papež in mučenecČe odprete knjigo dr. Nika Kureta Praznično leto Slovencev, boste zvedeli, da po ljudski veri spadajo svetniki, ki so na koledarju med 17. in 25. januarjem, med »sredozimce«. V tem času naj bi zima dosegla sredino svojega »vladanja«. Sredozimci v ožjem pomenu so le trije: sv. Boštjan, sv. Neža in sv. Vincenc. Današnji godovnjak sv. Boštjan je že od nekdaj v družbi s sv. Fabijanom, čeprav svetnika v življenju nista imela nobene zveze. Druži ju le dan smrti ali prenosa v nov grob in skupno češčenje. Oba hkrati kličemo tudi v litanijah vseh svetnikov.
Fabijan je bil papež v letih od 236 do 250. Na Petrovem sedežu je nasledil sv. Antera. Zgodovinar Evzebij pripoveduje, da je namig za njegovo izvolitev prišel iz nebes. Fabijan je bil Rimljan, ki pa je bival na deželi. Ko je rimska krščanska občina pretresala, komu bi zaupala najvišjo službo v Cerkvi, se je prikazal Fabijan. Tedaj je od nekod priletel golob in se mu usedel na glavo. Zbrani, ki so Fabijana poznali kot odličnega kristjana, so v tem videli božji namig in ob živem odobravanju vsega zbora so ga posadili na papeški sedež.
Fabijan je modro vodil Cerkev. Preuredil je cerkveno vodstvo v Rimu. Sedmim diakonom, ki so skrbeli vsak za svoj del mesta, je dal pomočnike (subdiakone). Vsakemu okolišu je določil tudi zapisnikarja (notarja), da je urejal zapiske in zbiral poročila o mučencih. Vseh 14 let, kolikor časa je papež Fabijan vodil Cerkev, je leta uživala mir. Leta 249 pa je zavladal cesar Decij, ki je napredujoče krščanstvo imel za državi nevarno in ga je hotel zatreti. Prva žrtev njegovih proti kristjanom uperjenih zakonov je bil prav papež. Cesar mu je sodil sam 20. januarja 250. »Si ti rimski škof?« ga je vprašal. Ko je papež priznal: »Sem!«, je cesar odločil: »Si bil!« in ga dal usmrtiti. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah.
Prav tako redko slišimo ime Fabijan ali (na Primorskem) Fabio (Fabjo), kakor tudi Fabijana.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Izvolili so ga za papeža, čeprav je bil takrat še preprost laik, verjetno ne rimskega rodu, čeprav je živel v mestu. Nasledil je papeža Antera, ki je vodil Cerkev manj kot dva meseca; in imel je srečo, da je živel v mirnih časih pod cesarjema Gordijanom III. (umrl je pri dvajsetih letih) in Filipom, imenovanim Arabec zaradi svojega porekla. To je bilo mirno obdobje, v katerem so leta 248 potekale tudi izjemno slovesna praznovanja tisočletnice mesta Rima.
Papež Fabijan je vzdrževal stike s kristjani v Afriki in na Vzhodu ter se posvetil cerkveni organizaciji v mestu, ki ga je razdelil na sedem ozemeljskih okrožij. Poskrbel je tudi za ureditev krščanskih pokopališč in pokopal papeža Poncijana, ki je bil izgnan na Sardinijo “ad metalla”, torej v rudnike, in tam umrl leta 235. Vsa ta dela so bila mogoča le v časih miru.
Leta 249 pa so Filipa Arabca pri Veroni ubile čete njegovega tekmeca Decija, ki je prevzel oblast s programom notranje okrepitve cesarstva zaradi nevarnosti barbarov, ki so ga ogrožali z mnogih strani. Zanj je okrepitev pomenila tudi vrnitev k starodavni rimski religiji – iz povsem političnih razlogov. Zato je bilo določeno, da morajo vsi podložniki rimskega cesarstva slovesno in javno izpovedati svojo pripadnost tradicionalnemu poganstvu, tako da javno opravijo dejanje čaščenja, ki je v bistvu obsegalo daritev kakšne živali. Kdor je to storil, je prejel libellus, neke vrste potrdilo, da je zvest privrženec starodavnih kultov.
Kdor ni opravil takšne javne daritve, je postal izobčenec, sovražnik države. V Rimu so tri komisije zaporedoma pozivale vse prebivalce k odločitvi, ki je bila za pogane preprosta in naravna, za kristjane pa je daritev žrtve rimskim bogovom pomenila zatajitev edinega Boga Jezusa Kristusa in zavrnitev njegove postave. Kot vedno je bilo odzivov več vrst: nekateri so iz strahu ali koristi popustili in opravili dejanje čaščenja; drugi so iskali vse mogoče izhode, da bi dobili libellus brez zahtevanega kulta; spet drugi – trdni kristjani – so odločno rekli ne, odkrito zavrnili ukaz in se soočili s smrtjo.
Med prvimi, ki so se odrekli daritvi bogovom, je bil papež Fabijan, ki je umrl v ječi Tullianum, vendar ne zaradi nasilne smrti. Domneva se, da so ga tam pustili umreti od lakote in izčrpanosti. Kristjani so ga nato pokopali v pokopališču sv. Kalista ob Apijski cesti in ga častili kot mučenca; napis, ki so ga takrat postavili na njegov grob, se je ohranil do danes.
V milanski škofiji se njegov spomin obhaja 18. januarja.
IT

O njem se v zgodovini bere le malo, vendar je slaven zaradi načina, kako je bil izvoljen za naslednika na sedežu svetega Petra. Ta je ostal prazen po smrti svetega Antera in verniki v Rimu so se zbrali, da bi izvolili novega pastirja. Med njimi je bil tudi Fabijan, ki je bil pravkar prišel s podeželja in si gotovo nikoli ne bi mogel predstavljati, da ga bo Gospod izbral. Verniki so goreče molili in prosili Svetega Duha, naj posreduje, ko se je nenadoma videla izredno bleščeča svetloba, ki je prišla z neba, nato pa se je golob nežno spustil na Fabijanovo glavo.
Božja volja ni mogla biti izražena bolj jasno in le redkokdaj je Sveti Duh tako vidno posegel v izvolitev vrhovnega papeža. Verniki so soglasno izvolili Fabijana za svojega pastirja.
Takrat je divjalo preganjanje kristjanov, pogani pa so svoj bes še posebej obračali proti Fabijanu, ker so verjeli, da bodo otroci popustili, če odstranijo očeta. Res so ga ujeli in ga leta 250 usmrtili; umrl je slavno za Jezusa Kristusa. Verniki pa so ostali trdni v veri in mnogi so po njegovem zgledu prelili svojo kri, raje kot da bi popustili praznim zahtevam svojih preganjalcev.
IT

Fabijan, sin Fabija, je bil leta 236 izvoljen za rimskega škofa kot naslednik Antera. Ob volitvah naj bi se z neba spustil golob in se usedel na njegovo glavo – kar so navzoči razumeli kot jasen Božji znak in ga zato spontano ter soglasno izvolili. Po obdobju preganjanj pod cesarjem Maksiminom je imel sprva neomejene možnosti za opravljanje svojega poslanstva in za utrjevanje Cerkve pod cesarjema Gordijanom in Filipom Arabcem, ter je opisan kot izredno sposoben škof. Spodbujal je razvoj hierarhične cerkvene ureditve tako, da je Rim razdelil na sedem okrožij, ki so jih upravljali diakoni in prav toliko subdiakonov, da je bilo vseh štirinajst mestnih četrti deležnih pastoralne oskrbe; njemu pripisujejo tudi širitev katakomb. Pod njegovim pontifikatom je Cerkev začela natančneje in učinkoviteje voditi svoje zapise, o čemer priča njegova odločitev, da imenuje notarje za beleženje dejanj mučencev.
Umrl je kot ena prvih žrtev preganjanja kristjanov pod cesarjem Decijem. Ciprijan iz Kartagine je rimski skupnosti napisal pismo, v katerem je čestital rimski Cerkvi za mučeniško smrt njenega škofa: po brezhibnem vodenju Cerkve mu je bila zdaj dana častna smrt. Fabijan je bil pokopan v Kalistovih katakombah v Rimu; njegov sarkofag so ponovno odkrili leta 1915, njegova relikvija glave pa se časti v cerkvi San Sebastiano fuori le mura v Rimu, relikvijo pa je nekoč hranila tudi cerkev sv. Štefana v Beckumu pri Münstru v Vestfaliji.
Njegovi atributi so meč in golob. Je zavetnik mesta Selm v Vestfaliji ter lončarjev in livarjev kositra.
DE

O njegovi izvolitvi poroča Evzebij takole: Papež Fabijan se je šele malo prej preselil v Rim, ko se je tamkajšnja skupnost zbrala k volitvi novega vrhovnega pastirja. Tudi on je bil navzoč na volilnem zboru. Že je bilo predlaganih več uglednih mož kot kandidatov, ko se je nenadoma nad Fabijanovo glavo spustil golob. Vsa skupnost je v tem prepoznala nebeško znamenje in izvolila tega dotlej povsem neznanega tujca za naslednika svetega Petra.
Fabijan je nadaljeval skrb svojega predhodnika glede zapisov o mučencih, tako da je notarjem pridružil sedem subdiakonov, da bi jim pomagali pri natančnem sestavljanju poročil o mučencih. Poleg tega se poroča, da je v katakombah postavil več zgradb in razdelil štirinajst mestnih okrožij med sedem diakonov, tako da je imel vsak po dve okrožji, v katerih je skrbel za reveže.
V tistem času je bilo v Rimu 46 duhovnikov, 7 diakonov, 7 subdiakonov, 42 akolitov, 52 izganjalcev, lektorjev in vratarjev ter 1500 vdov in drugih ubogih, ki jih je Cerkev preživljala. Gregorij iz Toursa pripoveduje, da je Fabijan poslal misijonarje v Galijo (Francijo), kjer so ustanovili več škofijskih sedežev. Med temi oznanjevalci je bil tudi Dionizij, ki je kot prvi škof Pariza okoli leta 250 pretrpel mučeniško smrt.
Medtem ko so imeli kristjani pod Fabijanovim pontifikatom več let miru, so pogani medtem enega za drugim umorili pet cesarjev. Leta 249 je postal cesar Decij in z njim je na prestol prišel eden najbesnejših preganjalcev kristjanov. Pod njim je izbruhnilo sedmo preganjanje kristjanov. Kristjane je imel za sovražnike bogov in rimskega imperija.
Da bi obnovil staro malikovalstvo, je poslal deželnim upraviteljem edikt s strogim ukazom, naj z najrazličnejšimi mukami prisilijo vse kristjane k čaščenju bogov. Magistrati so se zato z največjo vnemo lotili iskanja kristjanov in njihovega kaznovanja, če niso hoteli odpasti od vere. Grožnjam so pridružili strašno pripravo mučilnih orodij: meče, ogenj, divje živali, žareče železne stole, mučilne klopi za raztezanje teles in železne kremplje za trganje mesa. Ječe niso več zadoščale, zato so z zaradi vere zaprtimi kristjani napolnili tudi javne zgradbe.
Po vsem rimskem imperiju je divjalo to preganjanje. Mučence so na najbolj nečloveške načine mučili ne zato, da bi jih ubili, temveč da bi zlomili njihovo potrpežljivost in jih prisilili k odpadu. Nešteto mučencev je v vseh delih neizmernega imperija prejelo palmo zmage. Groza, ki je povsod vladala zaradi tega preganjanja, je množice pognala v samote; zapustili so vse, samo da bi rešili svojo vero.
Žal so nekateri tudi odpadli. Nekateri so že ob prvem pozivu hiteli k žrtvenikom, drugi po ujetju, spet drugi so podlegli mučenju, nekateri pa so si od poganskih oblasti kupili potrdila, da so darovali, čeprav v resnici niso darovali bogovom.
Tako je imela Cerkev poleg veselja nad junaštvom tolikih tisočev tudi bolečino zaradi odpada nezvestih kristjanov. Med temi dezerterji so bili žal tudi nekateri duhovniki in celo škofje. V Rimu je preganjanje najprej izbruhnilo z največjo silovitostjo, Fabijan pa je bil ena prvih žrtev. Svoje sveto življenje je sklenil s slavno mučeniško smrtjo leta 250.
DE

O tem papežu je ohranjenih le malo zgodovinskih podatkov. V Rimu je vodil Cerkev od leta 236 do 250 in naj bi mesto razdelil na sedem pastoralnih območij, na čelu vsakega pa je stal diakon.
Med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Decijem je bil papež Fabijan obglavljen.
»Sveti Fabijan, naslednik svetega Antera, je zasedel stol svetega Petra leta 236. Evzebij pripoveduje, da je, ko sta se ljudstvo in duhovščina Rima zbrala k volitvi vrhovnega pastirja, nenadoma iz višave priletel golob in se spustil na Fabijanovo glavo, ter da so se zaradi tega čudeža vsi glasovi združili zanj, čeprav prej nihče ni pomislil nanj, ker je bil laik in tujec. Takšen začetek službe predstojnika prve izmed Cerkva je moral nedvomno spremljati izjemne dogodke; toda zgodovina nam jih ni ohranila. Vse, kar vemo o svetem Fabijanu, je, da je šestnajst let vodil Božjo Cerkev, da je poslal svetega Dionizija z drugimi misijonarji v Galijo in da je obsodil Privatusa, škofa iz Lambese, ki je v Afriki širil novo krivoverstvo. Iz svetih Ciprijana in Hieronima izvemo, da je leta 250, med preganjanjem cesarja Decija, končal svoje življenje z mučeniško smrtjo. Prvi ga v pismu svetemu papežu Korneliju, njegovemu nasledniku, imenuje neprekosljivega moža in pravi, da je njegova slavno izbojevana smrt popolnoma ustrezala čistosti in svetosti njegovega življenja.«
Ker se 20. januarja obhaja praznik svetega Fabijana in svetega Sebastijana, sta pogosto upodobljena skupaj. Sveti Fabijan nosi pontifikalna oblačila, v rokah drži meč in ob sebi ima goloba. Lončarji in livarji kositra so ga izbrali za svojega priprošnjika.
DE

Fabijan je izhajal z italijanskega podeželja, njegov oče je bil kmet. S prijatelji je odšel v Rim, da bi si ogledal volitev novega papeža, ki je potekala teden dni po smrti papeža Antera. Med volitvijo se je nad Fabijanom pojavila bela golobica in zaslišal se je glas: »Ti boš posvečen za rimskega škofa.« Ker so vsi v prikazanju golobice prepoznali Božje znamenje, je bil izvoljen za 19. naslednika apostola Petra.
Škof Fabijan je odločil, da se duhovna uprava Rima razdeli na sedem okrožij, za vsako pa je določil enega diakona. Pri tem je imel v mislih skrb za uboge, ki jo je zaupal diakonom. Poskrbel je tudi za njihove bivalne prostore, zavetišča in ustanovil dobrodelne ustanove. V štirinajstih letih svojega delovanja je dal graditi objekte na pokopališčih in razširiti grobišča.
Največje zunanje težave so se nanašale na cerkvene skupnosti v Afriki. Tamkajšnji škofje, ki so se vsako leto zbirali na sinodi, so obsodili škofa Privatusa iz Lambese; proti njegovim zmotam so ostro pisali ne le Damijan iz Kartagine, temveč tudi Fabijan iz Rima, ki ga je odstavil s položaja. Kartagina je imela 30 do 40 tisoč kristjanov. Po smrti Donata je duhovno vodstvo prevzel poznejši svetnik Ciprijan, težave, povezane s svobodo, pa so se nadaljevale zaradi velike navezanosti na zemeljske stvari.
Nekaj podobnega vidimo okoli sebe tudi danes. V času preganjanja je med kristjani več ljubezni, v času svobode pa več nagnjenosti k samoljubju. Svoboda je afriške kristjane, kot pravijo, pogubno vplivala: postali so lakomni, trdi, prihajalo je do mešanih zakonov in do popuščanja morale. Vse to je težilo tudi Fabijanovo srce. Znova si moramo zapomniti, da samo ljubezen dela svetnike, katerim se odpira nebo, in drugače ne more biti.
Septembra 249 je bil za cesarja razglašen Decij, ki si je poleg ustavitve gotskega napredovanja zadal za cilj tudi spremembo nravi. Za največje zlo Rima je imel kristjane kot organizirano skupnost, zato je prepovedal njihova verska shajanja in se najprej usmeril na tiste, ki so jim predsedovali. Senatorja Valerijana je pooblastil za cenzorski urad z nalogo odstraniti krščanske navade. V cesarskem ukazu je bilo zapisano, da morajo vsi, ki so osumljeni krščanstva, z dejanjem izkazati svoje soglasje z bogoslužjem, ki ga priznava cesar. Morali so darovati bogovom in se udeležiti obrednih gostij v njihovo čast. Izvajanje so morale zagotoviti posebne komisije v vsaki občini, ki so nato izdajale potrdila o opravljanju teh poganskih dejanj. Kdor se ni hotel pustiti prisiliti, je izgubil vse, kar je imel. Zato so se komisije še posebej zanimale za tiste, ki so imeli več premoženja in so pomagali drugim.
S tem je pojasnjen tudi nastanek položajev, skozi katere je šlo mnogo svetih mučencev.
Predstojnik, škof Fabijan, je bil zaradi zvestobe svoji službi usmrčen že v prvih dneh, kot pričuje Ciprijan, čeprav ne navaja načina njegove mučeniške smrti. Po izročilu naj bi bil obglavljen z mečem. Glede na oznako v napisu na marmornati plošči »Fabianoe epi MTR« gre za isti slog pisave kot na grobu sv. Poncijana in za priznanje, ki ustreza kanonizaciji mučenca. Posmrtni ostanki sv. Fabijana so bili verjetno v 4. stoletju iz Kalistovih katakomb preneseni pod oltar bazilike sv. Sebastijana, s katerim je bil v litanijah združen v eno prošnjo. Skupni praznik je že leta 354 navedel Filokalov koledar.
CZ

Sveti Fabijan je bil po Liber Pontificalis Rimljan iz rodu gens Favia, sin Fabija.
Cerkveni zgodovinar Evzebij pripoveduje o njegovi izvolitvi:
Fabijan je bil pobožen mož, vendar ob zboru duhovščine, ki se je zbrala, da bi izvolila naslednika svetega Antera, nihče ni pomislil nanj, čeprav so razmišljali o številnih uglednih kandidatih. Tedaj se je z neba spustil golob in se usedel Fabijanu na glavo kot znamenje Svetega Duha. Enotna duhovščina ga je nato postavila na papeški prestol.
Čeprav gre za legendo, zgodba odraža splošno prepričanje, da je bil Fabijan Cerkvi dan kot Božji dar. Bil je izjemen papež, sodobniki, kot je Ciprijan iz Kartagine, pa so o njem govorili z velikim spoštovanjem.
Fabijanov pontifikat je bil – razen na začetku in koncu – obdobje izjemnega miru, blaginje in rasti Cerkve. Po preganjanju pod Maksiminom Tračanom (235–238) so njegovi nasledniki Papien in Balbin (Gordijan I. in II.) ter Gordijan III. (238–244) kristjane pustili pri miru. Filip Arabec (244–249), ki je umoril Gordijana in ga nasledil, je bil nekakšen simpatizer krščanstva, če že ne kristjan. Prav on je imel čast praznovati tisočletnico mesta Rima 21. aprila 248.
Fabijan je bil odločen in daljnoviden administrator. Po Liberijanskem katalogu iz leta 354 je reorganiziral duhovščino in mesto razdelil na sedem cerkvenih okrožij, ki očitno niso temeljila na štirinajstih Avgustovih upravnih regijah. Za vsako okrožje je postavil diakona, ki mu je pomagal subdiakon in šest mlajših pomočnikov. Subdiakoni so morali sodelovati z notarji pri zbiranju mučeniških zapisov. Tako je Fabijan rimski Cerkvi dal trdno, povezano strukturo, prilagojeno njenemu naraščajočemu številu, ter jo organizacijsko okrepil v mirnem času pred Decijevim preganjanjem.
Liberijev katalog dodaja, da je bil odgovoren za številna gradbena dela v katakombah, vključno s širitvijo Kalistovih katakomb, katerih oboki so bili okrašeni s poslikavami. Nad katakombami je bila zgrajena tudi cerkev. Fabijan je poskrbel tudi za prenos posmrtnih ostankov papeža Poncijana in Hipolita iz Sardinije, kjer sta umrla v izgnanstvu, v Rim, kjer sta bila 13. avgusta 236 ali 237 pokopana kot mučenca. To dejanje nakazuje, da je imel vpliv na cesarskem dvoru, saj se posmrtnih ostankov izgnancev ni smelo prenesti brez izrecnega cesarjevega dovoljenja, ki je bilo redko podeljeno.
O Fabijanu je sicer znanega malo, razen da je podpisal sodbo, ko je bil na afriškem koncilu obsojen škof Donat iz Kartagine proti škofu Privatusu iz Lambaesis. Grški teolog Origen je pisal njemu in drugim škofom ter zagovarjal svojo pravovernost, verjetno po obsodbi Demetrija Aleksandrijskega, ki jo je potrdil Poncijan. Fabijan je posvetil tudi Novacijana, ki se je kmalu po njegovi smrti postavil proti njegovemu nasledniku kot protipapež.
V času Poncijanovega pontifikata se je začel večji poudarek na visokem položaju rimskih škofov. Dnevi njihovega nastopa službe so bili uradno zapisani, nastal je seznam z imeni in natančnimi podatki.
Slavni zgodovinar sveti Gregorij iz Toursa trdi, da je Fabijan začel evangelizacijo Galije. To sicer ne drži povsem, saj je Cerkev v Galiji obstajala že prej, vendar je verjetno, da je Fabijan zanjo veliko storil.
Fabijanovo delovanje je nenadoma prekinilo preganjanje, ki ga je sprožil cesar Decij (249–251) v začetku leta 250. Preganjanje je povzročilo množičen beg iz Rima in razcvet puščavniškega življenja, hkrati pa tudi veliko odpadništvo in paniko v Cerkvi, ki se je po dolgem miru uspavala.
Papež je bil aretiran in je bil eden prvih, ki so umrli, najverjetneje v ječi zaradi brutalnega ravnanja, po izročilu pa je bil 20. januarja 250 obglavljen.
Fabijan je bil pokopan v papeški kripti v Kalistovih katakombah; nagrobna plošča z njegovim imenom, naslovom in okrajšavo grške besede »mučenec« je bila tam odkrita leta 1854. Njegove relikvije so pozneje prenesli v cerkev San Sebastiano, kjer je bil leta 1915 prepoznan sarkofag z njegovim imenom.
Svetega Fabijana pogosto upodabljajo z golobom. Njegov god obhajamo skupaj s svetim Sebastijanom 20. januarja; nekoč so ju imeli za brata, čeprav to nista bila.
NO

Fabijan se je rodil leta 200 v Rimu. O njegovem otroštvu in začetku odraslega življenja ne vemo ničesar. Viri pa poročajo o načinu, kako je bil leta 236 izvoljen za papeža.
Fabijan je bil preprost laik, ki je živel v Rimu. Bil je med množico vernikov, zbranih ob volitvah naslednika papeža Antera. Nekega trenutka se je golob spustil in usedel na Fabijanovo glavo. Množica, osupla nad tem znamenjem, je v tem prepoznala Božji poseg in razglasila, da je vreden postati naslednik svetega Petra.
Njegov pontifikat se je tako začel 10. januarja 236. Zaznamovale so ga politične napetosti med različnimi rimskimi cesarji. Ti spori so začasno ustavili preganjanje kristjanov. To obdobje miru je papežu Fabijanu omogočilo, da je v Cerkvi, pretreseni zaradi dolgih let sporov glede nauka, vzpostavil nekaj reda. Fabijan se je izkazal kot zelo dober upravitelj, poln modrosti in izjemne dobrodelnosti. Poleg tega ga imajo za apostola Galije, saj je tja poslal sedem škofov na evangelizacijo.
Žal so se preganjanja kristjanov znova začela konec leta 249, ko je cesar Decij uvedel strožjo politiko do tistih, ki naj bi jim »manjkalo zvestobe« do Rima. Decij je zahteval, da vsaka družina daruje daritve poganskim božanstvom; v zameno bi prejeli nekakšno potrdilo, ki bi dokazovalo njihovo spoštovanje starodavnih kultov in zvestobo Rimu. Veliko kristjanov se je temu popolnoma uprlo, med njimi tudi papež Fabijan. Bil je eden prvih, ki so umrli kot mučenci, 20. januarja 250. Vernikom je uspelo njegovo telo pokopati v papeški kripti katakomb svetega Kalista. Njegov nagrobni napis so tam našli leta 1850. Po njegovi smrti so številne čudeže pripisovali priprošnji svetega Fabijana.
FR

 

Views: 89